Biota Jehol vključuje vse žive organizme — ekosistem — severovzhodne Kitajske, ki je obstajal pred približno 133 do 120 milijoni let. To je spodnjekredni (zgornji barremijski do spodnji aptijski) ekosistem, ki je pustil izjemno bogate in dobro ohranjene fosile v formaciji Yixian (približno 125–121 milijonov let) in v formaciji Jiufotang (mlajši sloji, približno 121–110 milijonov let). Podobni kamninski sloji, ki naj bi izvirali iz istega tipa okolja, so znani tudi iz serije Sinuiju v Severni Koreji.

V spodnji kredi so v tem območju prevladovala mokrišča in številna jezera, ne pa velike rečne struge ali obsežna delte oziroma morski habitati. Padavine so bile sezonske in so se menjavale med polsuhimi in bolj vlažnimi obdobji, podnebje pa je bilo splošno zmerno. Ekosistem Jehol so občasno pretresali izbruhi pepela iz vulkanov na zahodu, kar je vzrok za več hitrih pokopov in odličnega ohranjanja fosilov. Beseda Jehol je bila ime, ki so ga območju dodelili med japonsko okupacijo severovzhodne Kitajske v letih 1933–1946; danes se izraz uporablja kot neformalen znak za ta izjemni fosilni arhiv.

Zakaj so fosili tako dobro ohranjeni?

Fosili Jeholske biote sodijo med konverzijske tipe lagerstätte (Konservat-Lagerstätte). Glavni dejavniki za izjemno ohranitev so bili:

  • hitri pepelni pokopi ob vulkanskih izbruhih, ki so posamezne organizme hitro zaprli v sedeže brez večje razgradnje;
  • mirne, anoksične (brez kisika) površine sladkovodnih jezer, ki so preprečevale razgradnjo in razmetalost mehkih tkiv;
  • fini delci vulkanskega prahu in blata, ki so omogočili impresivno ohranjanje perja, kože, rastlinskih listov, celo želodčnih vsebin;
  • ponavljajoči se počasni usedalni procesi, ki so ustvarili obsežne plasti z ostanki žuželk, rib, ptičev in rastlin.

Kaj vse najdemo v Jeholu?

Jeholska biota je znana po izjemni raznolikosti skupin in po velikem številu posameznikov vsake vrste (vrst). Najpomembnejše skupine in ugotovitve vključujejo:

  • pernate dinozavre (npr. Sinosauropteryx, Caudipteryx, Microraptor) — jasni dokazi za različno stopnjo razvoja perja in povezave med dinozavri in pticami;
  • zgodnji ptiči (npr. Confuciusornis, Yanornis) — ohranjeni so skeleti z nežnimi strukturami perja, dokazi o letu in prehranjevalnih navadah;
  • zgodnji sesalci (npr. multitooth in drugi majhni sesalci) — sledi razvoja sesalskih potez in ekologije v krednem okolju;
  • plesiosauri in pterosauri ter raznolike ribje skupine — priče o vodnih in zrčnih ekologijah;
  • obsežna zbirka žuželk in njihovih razvpitih reproduktivnih oblik ter parazitskih interakcij;
  • rastline: alge, praprotnice, ginkojevci, iglavci in zgodnji predstavniki angiosperm — pomembno za razumevanje kopenske flore in prehranskih mrež;
  • dodatni dokazi, kot so sledi perja, odtisi kože, želodčne vsebine, fekalije (koproliti) in mikrostrukture (melanosomi), ki omogočajo rekonstrukcijo barv, prehrane in vedenja.

Fosili so dali pomembne dokaze o evoluciji perja (različne vrste pernatih ostankov kažejo stopnje od preprostih dlačic do kompleksnih pernatih struktur), o zgodnjih oblikah letenja in planjavanja (npr. večkrilni Microraptor) ter o razvoju ptičjih značilnosti pri dinozavrih. Analize melanosomov so omogočile rekonstrukcije barv pri nekaterih vrstah, kar odpira vpogled v komunikacijo, prikrivanje in spolni izbor.

Pomen za sodobno paleontologijo

Jeholska biota je ena najpomembnejših fosilnih najdb za razumevanje zgodnje krede, saj ponuja podrobne vpoglede v taksonomsko raznolikost in ekološke povezave v kopenskih in sladkovodnih skupnostih pred približno 120–125 milijoni let. Njeni fosili so prispevali k preoblikovanju pogledov na poreklo ptic, razvoj perja, življenje zgodnjih sesalcev in širše relacije med skupinami križanih ekosistemov.

Raziskave Jeholske biote se nadaljujejo: nova najdišča, natančnejše datiranje in analize mikrostruktur (npr. pigmentov, mikrofosilov in kemične sestave skal) nenehno bogatijo sliko tega izjemnega fosilnega kompleksa.