Araucaria je rod zimzelenih iglavcev iz družine Araucariaceae. V rodu je 19 živih vrst, ki imajo razpršeno razširjenost po južnih in nekdaj tudi po severnih predelih Zemlje. Najbolj bogata je flora na Novi Kaledoniji (13 vrst endemičnih), poleg tega jih najdemo na otoku Norfolk, v vzhodni Avstraliji, Novi Gvineji, Argentini, Čilu in južni Braziliji.
Morfologija
Araucaria so običajno velika, dolgoživa drevesa z značilno arhitekturo krošnje. Veje so pogosto razporejene v pravilnih obročih ali vodoravnih stopenj, pri nekaterih vrstah pa je rast bolj stolpasta. Listi so lahko široki in trdi ali tanki in igličasti, odvisno od vrste in starosti drevesa; starejša drevesa imajo pogosto manjše in bolj strnjene liste kot mladi poganjki. Sekundarna debelina lubja, močna koreninska struktura in gosta iglična ali luskasta listna površina so prilagoditve življenju na izpostavljenih mestih.
Razširjenost in habitat
Sedanje populacije so pogosto reliktne in omejene na posebna stanišča: obalna pobočja, skalnate grebene, suhe gozdove in srednje visoke planinske gozdove. Najdemo jih v gozdu in grmičevju, pogosto na izpostavljenih ali revnejših tleh, kjer so manjša tekmovalna drevesa. Dolga izolacija nekaterih območij, predvsem Nove Kaledonije, je omogočila ohranitev velikega števila endemičnih vrst.
Fosilni zapis in evolucija
Araucaria in sorodne skupine so znani kot živi fosili, saj imajo dolgotrajen fosilni zapis. Družina Araucariaceae sega v začetke mezozoika (trias in jura), rod Araucaria pa je bil v preteklosti razširjen tudi po severni polobli do konca krednega obdobja. Spremembe podnebja, tektonika in izumrtja so zmanjšali njihovo razširjenost na današnja otoška in južna kontinenetalna območja.
Razmnoževanje in semena
Araucaria se razmnožujejo s pomočjo konusov (stožcev). Na istem drevesu se razvijajo moški in ženski stožci, pri čemer so semena pogosto velika in mesnata v primerjavi z drugimi iglavci. Nekatere vrste dajo velike, hranljive semenske storže, katerih semena so užitna — primeroma Araucaria araucana (znana kot monkey puzzle) in Araucaria bidwillii (bunya pine), katerih jedrca so tradicionalna hrana na nekaterih območjih. Semena se lahko širijo s pomočjo gravitacije, živali in človeka; nekatera so brez krilc in zato niso razpršena z vetrom.
Uporaba in pomen
Araucaria so pomembne iz več vidikov: nekatere vrste so cenjene kot okrasna drevesa v parkih in vrtovih (npr. Araucaria heterophylla, znana kot Norfolk Island pine), druge se uporabljajo za les ali kot vir hrane (semena). V kulturnem in gospodarskem smislu imajo nekatere vrste velik pomen za lokalne skupnosti; na primer A. araucana je za domorodne skupine v Andih pomemben vir hrane in obredna rastlina.
Ogroženost in varstvo
Veliko vrst Araucaria je ranljivih ali ogroženih zaradi izgube habitata, komercialnega sečnja, rabe tal za kmetijstvo, izkopavanj (na primer rudarjenje na Novi Kaledoniji) ter zaradi invazivnih vrst in podnebnih sprememb. Nekatere vrste so močno ogrožene — do tega prispevajo tudi njihova omejena razširjenost in specifične zahteve po habitatu. Varstveni ukrepi vključujejo zaščito habitatov, gojenje v botaničnih vrtovih in drevesnicah, programi obnove populacij in pravna zaščita v državah, kjer rastejo. Ex situ ohranjanje (semevnice, genske banke) je pomembno za dolgoročno varnost redkih vrst.
Za ohranitev tega starodavnega in evolucijsko pomembnega rodu so potrebna kombinirana prizadevanja znanstvenikov, lokalnih skupnosti in upravljavcev naravnih virov, saj Araucaria predstavljajo tako biološko kot kulturno dediščino, povezano s preteklimi geološkimi obdobji in sodobnimi ekosistemi.
