Vmesni naboj: definicija, zgodovina in primeri (StG-44, AK-47, M16)
Vmesni naboj: celovit vodič — definicija, zgodovina in primeri (StG-44, AK-47, M16). Odkrijte zasnovo, taktiko in vpliv teh nabojev na sodobno vojaško oborožitev.
Vmesni naboj je naboj, ki se uporablja za napadalne puške in nekatere lahke mitraljeze. Ni tako močan kot naboji za puške polne velikosti in nima tolikšne zaustavitvene moči, penetracijske moči ali učinkovitega dometa kot polnopoklicni puškarski naboji. Zaradi manjših dimenzij pa jih je mogoče nositi več. Hkrati imajo vmesni naboji običajno večjo zaustavitveno moč, prodorno moč in daljši učinkovit doseg kot večina pištolskih nabojev. Vmesni naboj omogoča ravnovesje med prenosljivostjo in balistično učinkovitostjo: dovolj močan in natančen za spopade na kratkih in srednjih razdaljah, hkrati pa lažji za vojske, da izvedeta več strelov z enako težo prinesenega streliva.
Lastnosti in namen
Vmesni naboji so narejeni tako, da zadostijo večini bojnih situacij na razdaljah do približno 300–600 metrov. Glavne značilnosti:
- manjše ohišje in manjša masa naboja v primerjavi s polnopoklicnimi puškarskimi naboji, kar omogoča večjo nosljivost;
- manjši odboj (recoil), kar izboljša nadzor pri hitro zaporednem streljanju;
- dovolj visoka začetna hitrost in energija, da so učinkoviti na srednjih razdaljah;
- običajno kompromis med natančnostjo na velikih razdaljah in učinkovitostjo na kratkih/mid-range razdaljah.
Zgodovina — razvoj in razlogi za nastanek
Zamisel za vmesni naboj se je porodila v nemški vojski, ki je izdelala nabojnik StG-44. Med drugo svetovno vojno je nemška vojska ugotovila, da je večina spopadov potekala na razdalji manj kot 300 metrov. Puške z zaklepnim mehanizmom, ki jih je uporabljala večina nemških vojakov, niso bile primerne za hitro in natančno streljanje na kratke razdalje — bile so pretežke, počasne za ponovno polnjenje in so imele izrazit odboj, zaradi česar je pri hitrosti streljanja padla natančnost. Samostrelnepištole (submachine guns) so bile učinkovite pri zelo kratkih razdaljah, vendar so pri daljših razdaljah hitro izgubljale natančnost in prodornost.
Nemški vojski je zato ustrezalo orožje vmesne moči: dovolj natančno in ubijalsko na razdaljah do okoli 300 metrov, a lažje in z manjšim odbojem, da omogoča nadzorovano hitro streljanje in več nabojev na vojaka. Takšna puška je bila StG-44, prva serijska napadalna puška, kar je spodbudilo razmah koncepta vmesnega naboja in napadalne puške kot posebne kategorije.
Primeri kalibrov in orožij
Klasični primeri vmesnih nabojev in pripadajočih orožij:
- 7,92×33 mm Kurz — nemški vmesni naboj, uporabljen v StG-44;
- 7,62×39 mm — sovjetski vmesni naboj, razvit po spoznanju StG-44; uporablja se v puškah AK-47, SKS in RPK;
- 5,56×45 mm NATO — SCHV (small-caliber, high-velocity) naboj, ki je postal standardni vmesni naboj za številne zahodne puške, na primer M16, M4, SAW M249, FAMAS, SteyrAUG in G36;
- 5,45×39 mm — sovjetski/sovjetsko-nadomeščujoči vmesni naboj, uporabljen v AK-74.
Razvoj po drugi svetovni vojni
Ko so sovjetski vojaki našli puške StG-44, so spoznali prednosti vmesnega naboja in razvili lasten, lažji naboj — 7,62×39 mm — na osnovi taktik in izkušenj iz druge svetovne vojne. Puške, ki so jih Sovjeti izdelali za naboj 7,62×39 mm, vključujejo AK-47, SKS in RPK.
Med vietnamsko vojno so ameriški strateški in operativni problemi razkrili težave z masivnimi, težkimi naboji 7,62 mm NATO (7,62×51 mm) v uvodnih sistemih za osebno puško: vojaki so nosili relativno malo streliva, orožje je imelo večji odboj in bila je težja za daljše spopade z veliko manevrskega streljanja. Rešitev je bila razvoj novega, manjše kalibra z večjo začetno hitrostjo — 5,56×45 mm NATO — t. i. SCHV (small-caliber, high-velocity). Ta krogla je bila manj uničujoča kot 7,62 mm v smislu neposredne energije, a visoka hitrost pomeni plitvejše, vendar pogosto hude rane; taktični učinek ranjenih je bil v nekaterih vojaških razmišljanjih zaželjen, saj je zahteval večje napore za oskrbo ranjencev.
Sovjetska zveza je na podlagi opazovanj in analize 5,56 mm koncepta najela Mihaila Kalšnikova, avtorja AK-47, da razvije podoben sistem za svoje sile. Rezultat je bila AK-74, ki je temeljila na AK-47, vendar prilagojena novemu vmesnemu naboju 5,45×39 mm: manjši odboj, lažje strelivo in izboljšan nadzor pri hitrem streljanju.
Prednosti in slabosti vmesnih nabojev
Prednosti:
- večja nosljivost streliva na vojaka (več nabojev za enako težo);
- manjši odboj omogoča boljšo kontrolo pri samodejnem ali hitro zaporednem streljanju;
- ustrezni za večino spopadov v urbanem in odprtem terenu do srednjih razdalj;
- lažja konstrukcija samih pušk, manjše mase in zamika pri streljanju.
Slabosti:
- manjša energija pri udarcu na velikih razdaljah v primerjavi s polnopoklicnimi puškami;
- omejena uporabnost na zelo dolgih razdaljah (npr. maršalsko in protitankovsko streljanje);
- odločitev o kalibru pogosto vpliva na taktiko in logistiko ter zahteva usklajen sistem streliva v oborožitvi.
Vpliv na vojaško doktrino in sodobna uporaba
Prehod na vmesne naboje je močno vplival na razvoj osebnega orožja in taktik. Napadalne puške so postale standard za pehotne enote v večini oboroženih sil in so prinesle večjo mobilnost, večjo stopnjo strelne zmogljivosti na vojaka in drugačen pristop k boju na kratkih in srednjih razdaljah. Danes večina sodobnih enot uporablja vmesne naboje (z različno izbiro kalibrov glede na doktrino in politično-vojaške preference), medtem ko ostajajo polnopoklicni puškarski naboji v uporabi za označne puške, mitraljeze velikega kalibra in strelivo za daljnosežno delovanje.
Zaključek
Vmesni naboj predstavlja kompromis med močjo in prenosljivostjo. Njegov nastanek, najbolj znano prek StG-44, in nadaljnji razvoj z AK-47 ter M16 so spremenili način oboroževanja pehote. Moderni konflikti, kjer prevladuje bojevanje na kratkih in srednjih razdaljah, še vedno potrjujejo primernost vmesnih nabojev kot standardne izbire za pehotno orožje.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj so vmesne kartuše?
O: Vmesni naboji so naboji, ki se uporabljajo za napadalne puške in nekatere lahke mitraljeze. Niso tako veliki kot puškomitraljezni naboji polne velikosti, vendar imajo še vedno večjo zaustavitveno moč, prodornost in učinkovit domet kot večina pištolskih nabojev.
V: Kaj je StG-44?
O: StG-44 je bila pištola nemške vojske med drugo svetovno vojno, ki je streljala z vmesnim nabojem, imenovanim krogla 7,92 x 33 mm Kurz. Zasnovan je bil tako, da je bil dovolj dober za večino spopadov in je imel dovolj zaustavitvene moči, penetracijske moči in učinkovitega dosega, da je lahko prestrelil večino neprebojnih jopičev in ubil odraslega človeka, če je bil dovolj dobro usmerjen.
V: Za katero vrsto orožja se uporabljajo vmesni naboji?
O: Vmesni naboji se uporabljajo za številne pištole kratkega in srednjega dosega, kot so napadalne puške in nekateri lahki brzostrelki. Primeri vključujejo ruski naboj 7,62 x 39 mm, 7,62 mm NATO in nemški 7,92 Kurz.
V: Kako se je pojavila zamisel o vmesnem naboju?
O: Zamisel o vmesnem naboju se je pojavila, ko je nemška vojska med drugo svetovno vojno izdelala nabojnik StG-44, ko je ugotovila, da je večina strelskih spopadov potekala na razdalji manj kot 300 metrov. Puške z zaklepom so bile prepočasne za streljanje na kratke razdalje, medtem ko so bili avtomatski puškomitraljezi manj natančni in močni na daljše razdalje, zato so potrebovali povsem drugačno vrsto orožja, ki bi lahko natančno streljalo do 300 metrov in imelo dovolj zaustavitvene moči, da bi ubilo človeka na tej razdalji, hkrati pa bi imelo dovolj majhen naboj, da bi jih vojaki lahko nosili več - to je postalo znano kot vmesni naboj ali napadalna puška, katere prvi primer je bila puška StG-44 s streljanjem z lastnim 7. 92 x 33 mm Kurz, ki je bil za polovico manjši od standardnih puškinih nabojev, a še vedno dovolj močan, da je ob pravilnem usmerjanju prebil večino neprebojnih jopičev.
V: Kaj je SCHV?
O: SCHV je kratica za Small Caliber High Velocity, ki se nanaša na vrsto zelo majhnega naboja, vendar z veliko začetno hitrostjo, ki mu kljub velikosti omogoča velik doseg - to vrsto streliva so razvili ameriški vojaki v Vietnamu, ki so menili, da bi bilo bolj učinkovito vojake raniti kot ubiti, saj bi morali vojaki tvegati svoja življenja pri reševanju ranjenih, vendar lahko ob dobrem strelu še vedno zlahka ubije nekoga.
V: Kdo je ustvaril AK74?
O: AK74 je ustvaril Mihail Kalšnikov, ki je ustvaril tudi AK47, vendar je namesto tega streljal s 545x39 mm - Sovjetska zveza ga je najela, ko je videla učinkovitost streliva 556 mm NATO, ki so ga uporabljale ameriške sile v Vietnamu.
Iskati