Komisija za meddržavno trgovino (Interstate Commerce Commission, ICC) je bila regulativna agencija v Združenih državah Amerike (ustanovljena z Zakonom o meddržavni trgovini iz leta 1887). Njen prvotni namen je bil urejanje železniškega prometa, zlasti preprečevanje zlorab, kot so nerazumno visoke ali diskriminatorne tarife in skrivni rabati, ki so škodovali manjšim prevoznikom in potrošnikom. Kasneje je bila dodana še panoga tovornega prometa v Združenih državah Amerike. Njen namen je bil zagotoviti poštene tarife, odpraviti diskriminacijo pri določanju tarif in urediti druge vidike skupnih prevoznikov. To je vključevalo javni avtobusni prevoz in telefonska podjetja ter druge oblike "common carrier" dejavnosti, za katere je veljalo načelo enakega in poštenega dostopa.
Kongres je leta 1906 razširil pooblastila ICC (Hepburnov zakon), kar je komisiji dalo moč določati najvišje tarife, zahtevati vpogled v računovodske knjige železniških družb in izvajati širše nadzorne ukrepe. Pet članov komisije je imenoval predsednik Združenih držav Amerike, potrdil pa jih je senat Združenih držav Amerike. Komisija je bila pooblaščena za preiskovanje kršitev zakona, vodenje javnih zaslišanj, izdajo predpisov in, kadar je bilo potrebno, sprejemanje ukrepov za zaustavitev nepravilnosti. Vendar so v prvih letih delovanja odredbe ICC za svojo veljavnost zahtevale odredbo zveznega sodišča, ker zakonodajna in izvršna pooblastila agencije še niso bila povsem uveljavljena. ICC je bila prvi neodvisni regulativni organ v ZDA in hkrati prva agencija, ki je sistematično regulirala velika podjetja v ZDA, kar je močno vplivalo na razvoj upravnega prava in modelov zvezne regulacije.
V času svojega obstoja je ICC postopoma razširila pristojnosti in področja delovanja: v prvi polovici 20. stoletja je prevzela nadzor nad nekaterimi oblikami avtobusnega in tovornega prevoza, kasneje pa so ji bile prenesene tudi posebne naloge pri nadzoru meddržavnih cestnih prevoznikov (Motor Carrier Act). Komisija je izvajala tudi obsežne statistične zbirke podatkov o prometu, vodiila registre, odločala o združitvah in razreševanju sporov med prevozniki ter izdajala smernice o tarifah in praksi v panogi. Z naraščanjem vloge zvezne uprave in širjenjem kompleksnosti gospodarskih odnosov je ICC postala pomembna institucija za vzpostavljanje standardov v prometni politiki.
Po drugi svetovni vojni in predvsem od 1970-ih naprej pa je začelo veljati gibanje proti gospodarski regulaciji, ki je postopoma omejevalo pristojnosti ICC. V letih 1970–1980 so sprejeti zakoni in politike (med njimi pomembna deregulacija železnic in cestnega tovornjega prometa) močno zmanjšali njeno vlogo pri določanju tarif in nadzoru vstopa v panogo. Končni ukrep je bil ICC Termination Act iz leta 1995, po katerem je bila agencija ukinjena, preostale naloge pa so bile prenesene na novo telo, Odbor za površinski promet (Surface Transportation Board), ki je prevzel določene preostale ekonomske pristojnosti za površinski promet.
Vpliv in dediščina ICC sta obsežna: ustanovitev komisije je ustvarila model za kasnejše neodvisne regulativne agencije (kot so FTC, FCC in druge), razvila je postopke javnih zaslišanj in upravnega odločanja, prinesla je pomembne pravne precedense glede zvezne pristojnosti nad meddržavno trgovino in prispevala k oblikovanju politik v prometu, gospodarstvu in upravnem pravu. Čeprav so se okoliščine in prednostne usmeritve politike spremenile, ostajajo izkušnje ICC pomemben del zgodovine regulacije v Združenih državah ter vir lekcij o ravnotežju med varstvom potrošnikov, konkurenčnostjo in prožnostjo trga.
