Italijanska bubonska kuga 1629–1631: vzroki, potek in posledice
Italijanska kuga 1629–1631 je bila serija izbruhov bubonske kuge med letoma 1629 in 1631 v severni Italiji. V tej epidemiji, ki jo pogosto imenujejo velika milanska kuga, je umrlo približno 280.000 ljudi. V lombardskih mestih je bilo število smrtnih žrtev še posebej visoko. Ta epizoda velja za enega zadnjih izbruhov več stoletij dolge pandemije bubonske kuge, ki se je začela s črno smrtjo. Kuga je bila povzročena z bakterijo Yersinia pestis, ki se prenaša predvsem preko bolh, ki gostujejo na glodalcih (lasti in podgane), ter neposredno iz okuženih ljudi v primeru pljučne kuge.
Vzroki in način širjenja
Epidemijo sta močno pospešila gibanja vojska in vojaške enote v času nemških in francoskih operacij, ki so bile povezana s tridesetletno vojno (1618–1648). Prav zaradi premikov čet so kužne enote leta 1629 vnesle bolezen v mesto Mantova. Poleg vojakov so pomemben dejavnik širjenja predstavljali tudi trgovski poteki: pristanišča, sejmi in gostoljubne poti med mesti so omogočile hitrejšo izmenjavo okuženih oseb ter živalstva. Beneške enote, okužene z boleznijo, so se umaknile v severno in osrednjo Italijo ter tako širile okužbo v druge dele države.
Potek epidemije
Oktobra 1629 je kuga dosegla Milano, eno glavnih trgovskih središč Lombardije, kjer so hitro narasle številke umrlih. Bologna je zaradi kuge izgubilo približno 15.000 prebivalcev; močno sta bili prizadeti tudi sosednji manjši mesti Modena in Parma. Izbruh se je razširil tudi na sever, v Tirolsko, alpsko regijo v zahodni Avstriji in severni Italiji. Leta 1630 je bila situacija v Lombardiji in Benečiji še posebej kritična: mesti so uvajala karantene, zapirala meje, uvajala prepovedi gibanja in organizirala posebne bolnišnice (lazareti), vendar so ti ukrepi pogosto prihajali prepozno ali so bili neučinkoviti zaradi obsega okužb.
Ukrepi, odziv in posledice
Oblasti so skušale omejiti širjenje z ukrepi, kot so:
- zapiranje mestnih vrat in uvedba cordon sanitaire,
- karantena za ladje in trgovske tolpe,
- vzpostavitev izolacijskih bolnišnic in prostorov za okužene,
- omejitve javnih zborovanj (bogoslužja, sejmi, poroke),
- ukrepi glede pokopov in uničevanja oblačil ter predmetov okuženih.
Kljub temu so ponekod oblasti sprejemale tudi napačne ali krute ukrepe: množični pokopi, zapiranje zdravnikov in žen, pomanjkanje oskrbe in porast socialnih stisk so pospeševali širjenje bolezni in trpljenje. V nekaterih regijah je prišlo do motenj v oskrbi z živili, motenj v trgovini in pomanjkanja delovne sile, kar je dolgotrajno vplivalo na gospodarstvo.
Družbeni in kulturni vpliv
Visoke smrtnosti so povzročile globoke demografske spremembe: zmanjšanje prebivalstva, povišanje plač za preostalo delovno silo, propadanje nekaterih obrtnih dejavnosti in spremembe v lastništvu zemlje. Epidemija je vplivala tudi na kulturni spomin — znano je, da je dogajanje med kugo iz let 1629–1631 uporabil kot zgodovinski okvir roman I Promessi Sposi italijanskega pisatelja Alessandra Manzonija, ki je pozneje postal pomemben vir za razumevanje družbenega odziva tistega časa.
Nadaljnji izbruhi in pomen v zgodovini
Poznejši izbruhi bubonske kuge v Italiji so bili v letih 1630–1633 v Firencah ter 1656–1657 v okolici Neaplja, Rima in Genove. Italijanska kuga 1629–1631 velja za eno zadnjih velikih epizod druge pandemije kuge v Evropi; čeprav so se v naslednjih stoletjih pojavljali še lokani izbruhi, so izboljšave v javnem zdravju, spremembe v življenjskih razmerah in poznejši razvoj medicine postopoma zmanjšali razsežnost takih katastrof.
Sklep: Izbruh kuge 1629–1631 je imel veliko demografsko, gospodarsko in kulturno težo za severno Italijo. Poleg neposrednih žrtev je epidemija prispevala k premikom v organizaciji javnega zdravja, spremembam v gospodarstvu in trajnemu vtisu v literaturi in zgodovinskem spominu regije.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je bila italijanska kuga v letih 1629-1631?
O: Italijanska kuga v letih 1629-1631 je bila obdobje, ko je med letoma 1629 in 1631 veliko ljudi v severni Italiji zbolelo za bubonsko kugo. Zaradi te epidemije, ki jo pogosto imenujejo velika milanska kuga, je umrlo približno 280 000 ljudi.
V: Kako se je širila?
O: Nemški in francoski vojaki so leta 1629 zaradi tridesetletne vojne (1618-1648) kugo prenesli v mesto Mantova. Beneški vojaki, okuženi z boleznijo, so se umaknili v severno in osrednjo Italijo ter bolezen razširili na več ljudi. Oktobra 1629 je kuga dosegla Milano, trgovsko središče Lombardije.
V: Koliko ljudi je umrlo v Milanu?
O: V Milanu je umrlo približno 64 000 ljudi, kar je bilo 25 % prebivalcev Milana. Umrlo je med 12 % in 60 % vseh ljudi v Italiji.
V: Katera druga mesta je prizadel ta izbruh?
O: Papeško mesto Bologna je zaradi kuge izgubilo približno 15 000 prebivalcev, močno pa sta bili prizadeti tudi sosednji manjši mesti, kot sta Modena in Parma. Izbruh se je razširil tudi na sever Tirolske, alpske regije v zahodni Avstriji in severni Italiji.
V: Ali so v Italiji izbruhi kuge izbruhnili tudi pozneje?
O: Da, pozneje so izbruhi izbruhnili tudi v Firencah v letih 1630-1633 ter na območjih okoli Neaplja, Rima in Genove v letih 1656-1657.
V: Iz katere pandemije je izviral ta izbruh?
O: Ta izbruh je bil posledica pandemije, znane kot črna smrt ali bubonska kuga, ki se je začela v srednjem veku.
