Jennifer Alice Clack FRS (rojena Agnew; 3. november 1947 – 26. marec 2020) je bila angleška paleontologinja. Bila je kustosinja v Zoološkem muzeju Univerze v Cambridgeu in profesorica paleontologije vretenčarjev na Univerzi v Cambridgeu. Njeno znanstveno delo je bilo osredotočeno na podrobno preučevanje zgodnje evolucije tetrapodov, torej prve skupine vretenčarjev, ki so zapustili vodo in naselili kopno.

Raziskave in prispevki

Clack je z uporabo temeljitih morfoloških opisov, primerjalne anatomije in poljudno-znanstvenih sintetičnih del pomembno prispevala k razumevanju prehoda od rib k štirinožnim živalim. Velik del njenega dela se je osredotočil na devonske fosile iz Grenlandije, med katerimi so ključni primeri kot so Acanthostega in Ichthyostega. S svojim delom je pokazala, kako so se ribe z lističi postopoma spreminjale v živali, sposobne nositi težo na okončinah, razvijale prste, drugačno obliko lobanje in dihalne prilagoditve, ki so omogočile življenje v plitvih sladkovodnih habitatih.

Clack je za opis prehodnih oblik včasih uporabljala izraz "ribonožec", da poudari, da te živali ohranjajo značilnosti rib in hkrati kažejo prve tetrapodne lastnosti. Poleg tradicionalne priprave in opisa fosilov je njeno delo vključevalo tudi sodobnejše metode analize, natančno pregledovanje mišično-skeletnih struktur ter vključevanje fosilnih podatkov v filogenetične študije, kar je pomagalo razjasniti sorodstvene vezi zgodnjih tetrapodov.

Pomen in zapuščina

Njen vpliv sega onkraj posameznih odkritij: Clackova je bistveno prispevala k preoblikovanju pojmov o tem, kako in kdaj so vretenčarji zapustili vodo ter kako so se njihove anatomije prilagajale novim življenjskim pogojem. Napisala je tudi ključno monografijo za širšo publiko in strokovno skupnost, ki povzema dokaze o izvoru in evoluciji tetrapodov ter pojasnjuje pomen teh prehodnih fosilov za biologijo razvoja in paleontologijo.

Kot kustosinja je skrbela za zbirke v muzeju in mentorirala mlade raziskovalce; kot profesorica je širila znanje o evoluciji vretenčarjev med študenti in strokovnjaki. Njena zapuščina živi v številnih znanstvenih člankih, v zbirkah muzeja in v spoznanjih, ki so postala del sodobnega razumevanja pomembne faze v zgodovini življenja na Zemlji.