Karelija – regija med Finsko in Rusijo, zgodovina, kultura in jezik

Karelija je območje na vzhodu Fenoskandije. Leži vzhodno od Finske. Obstaja veliko mnenj o tem, kateri kraji natančno spadajo v Karelijo.

Večina Karelije danes pripada Rusiji. Majhni deli Karelije pripadajo Finski. Na ruski strani Karelije je Republika Karelija. Na finski strani sta pokrajini Severna Karelija in Južna Karelija.

Izvorni prebivalci Karelije so Karelijci. Karelijci govorijo karelščino, finski jezik, ki je zelo blizu finščini. Karelijci so poznali veliko starih pesmi. Številne pesmi iz finske knjige Kalevala izvirajo od Kareljanov. Danes so v Republiki Kareliji Karelijci v manjšini, Rusi pa v večini. Nekateri se bojijo, da bosta karelska kultura in jezik izumrla.

Večji del Karelije je bil del Finske, dokler ga v zimski vojni ni zasedla Sovjetska zveza. Vzhodna Karelija ni bila. Finska je morala za sklenitev miru po drugi svetovni vojni večino Karelije prepustiti Sovjetski zvezi. Po sklenitvi miru je veliko ljudi iz Sovjetske zveze odšlo živeti v Karlijo.

Geografija in narava

Karelija obsega širok pas severnoevropske tajge med Finskim zalivom, Ladoškim in Oneškim jezerom ter Belo morjem. Pokrajino zaznamujejo tisoči jezer, kamniti grebeni balvana in obsežni iglasti gozdovi. Ladoško jezero je največje jezero v Evropi, Oneško pa drugo največje; med njima teče reka Svir. Pomembne reke so še Vuoksi, Kem in Varzuga. Na skrajnem zahodu je Karelijski prevlak (med Finskim zalivom in Ladoškim jezerom), proti severu pa prehajajo gozdovi v barja in na nekaterih območjih v gozdno-tundrski pas.

Podnebje je hladno z dolgimi zimami in kratkimi, svetlimi poletji. Naravovarstveno so pomembni številni parki in rezervati: Paanajärvi, Kalevalski in Vodlozerski (biosferni rezervat), na jezeru Ladoga pa slikoviti arhipelagi skers (skerries). Na finski strani sta znana narodna parka Koli in Patvinsuo ter jezersko območje Saimaa z bogato vodno mrežo.

Zgodovinski oris

Karelija je bila skozi stoletja stičišče vplivov skandinavskega, finsko-ugorskega in vzhodnoslovanskega sveta. Srednjeveški spori med švedsko krono in Novgorodsko republiko so vodili do menjavanja mej; v 17. stoletju je del pripadel Švedski, v 18. pa je Rusija znova pridobila velike dele. Leta 1809 je nastalo rusko Veliko vojvodstvo Finsko, s katerim je bila povezana tudi zahodna Karelija, vzhodna pa je ostala v okviru Rusije.

Po neodvisnosti Finske (1917) je mejo določila mirovna pogodba v Tartuju (1920). V zimski vojni (1939–1940) je Finska izgubila Karelijski prevlak z Viipurijem (Vyborgom) in dele Ladoške Karelije; v nadaljevalni vojni (1941–1944) je Finska del ozemelj začasno povrnila, a jih je po premirju in pariški mirovni pogodbi dokončno prepustila Sovjetski zvezi. Ocenjuje se, da je bilo iz prizadetih območij evakuiranih okoli 400.000 ljudi, večinoma finskih Kareljcev; na izpraznjena območja so se po vojni priselili prebivalci iz različnih delov Sovjetske zveze.

Prebivalstvo in jeziki

Avtohtoni narodi so Karelijci, pa tudi Vepsi in Finci. Danes so v Republiki Kareliji Karelijci v manjšini, medtem ko so Rusi večina. Karelščina ima več narečnih skupin (npr. karelščina v ožjem smislu, livvijska/oloneška in ljudikovska različica) in je tesno povezana s finščini in drugimi finsko-ugorskimi jeziki. Jezik je na seznamih ogroženih jezikov, čeprav potekajo programi revitalizacije, pouk v šolah, radijske oddaje in kulturni festivali.

Na finski strani se govori finščina z značilnimi karelijskimi narečnimi prvinami; dodatno je Finska karelščino priznala kot manjšinski jezik in podpira njeno ohranjanje. V Republiki Kareliji je uradni jezik ruščina; karelščina, vepski jezik in finščina uživajo podporo kot jeziki narodnih skupnosti.

Kultura in dediščina

Karelijska ustna tradicija je svetovno znana po epskem petju runo, ki je navdihnilo zbiranje gradiva za finski narodni ep; številne pesmi iz knjige Kalevala izvirajo od karelskih pevcev in pevskih skupnosti. Značilno glasbilo je kantele, ki se uporablja v ljudski in sodobni glasbi.

Lesena arhitektura z bogato ikonografijo in brezupornimi konstrukcijami je zaščitni znak pokrajine; posebej slovita je skupina cerkva na otoku Kiži (Kizhi). Versko življenje prežema mešanica pravoslavnih in luteranskih tradicij; znana sta samostana Valaam in Konevets na Ladoškem jezeru.

V kulinariki izstopajo karelijske pite (karjalanpiirakka/kalitka) iz ržene skorje, polnjene z rižem ali krompirjem in postrežene z jajčnim maslom, ter ribe in gozdni plodovi (borovnice, brusnice, gobe).

Mesta in uprava

Upravno središče Republike Karelije je Petrozavodsk. Druga pomembnejša središča so Sortavala, Kondopoga, Segeža in Kostomukša. Na finski strani sta upravni središči Joensuu (Severna Karelija) in Lappeenranta (Južna Karelija), pomembno industrijsko mesto je tudi Imatra. Karelijski prevlak danes spada v Leningrajsko oblast (Rusija) z zgodovinskim mestom Vyborg (Viipuri).

Gospodarstvo in promet

Gospodarstvo temelji na gozdarstvu ter papirni in lesnopredelovalni industriji, ob tem pa na rudarstvu in kamnolomih (graniti, gabri, marmor – npr. ruskealski marmor). Pomembna je tudi hidroenergija na rekah Svir in Vuoksi. Prometna omrežja povezujejo Petrozavodsk s Sankt Peterburgom in Murmanskom; na finski strani je ključen tovorno-potniški promet ob jezeru Saimaa in čez Saimaaški kanal proti Vyborgu.

Turizem in naravne znamenitosti

Karelija privablja z neokrnjenimi jezeri, gostimi gozdovi, lesenimi vasicami in samostani. Med prepoznavnejšimi cilji so otok Kiži, marmornati kanjon Ruskeala pri Sortavali, arhipelag Ladoških skersov, narodni parki Koli in Paanajärvi ter brzice pri Imatri. Dejavnosti vključujejo pohodništvo, kanuizem, ribolov, opazovanje ptic in v severnejših predelih tudi opazovanje severnega sija. Vse bolj priljubljen je kulturni turizem (festivali kantele, dnevi Kalevale) in obisk tradicionalnih savn ter podeželskih počitniških koč.

Sodobni izzivi in sodelovanje

Ključni izzivi so ohranjanje jezika in identitete Karelijcev, trajnostno gospodarjenje z gozdovi ter varstvo jezer in mokrišč. Potekajo čezmejni projekti med finskimi in ruskimi obmejnimi občinami na področjih okolja, kulture, izobraževanja in turizma. Skupnosti si prizadevajo za dvojezično označevanje, medijske vsebine v karelščini in podporo mladim govorcem z jezikovnimi tabori in lokalnimi društvi.

Pred letom 1939 je zahodna Karelija – zlasti Karelijski prevlak in območja ob Ladoškem jezeru – pripadala Finski, vzhodna Karelija pa je bila del Rusije; po vojnah 20. stoletja so se meje ustalile v približno današnji obliki. Danes Karelija ostaja prepoznavna po svoji pestri kulturni dediščini, bogati naravi in živih stikih med skupnostmi na obeh straneh meje.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Karelija?

V: Kdo je prvotno naseljeval Karelijo?

V: Kakšen jezik govorijo prebivalci Karelije?

V: Kje na zemljevidu lahko najdemo Karelijo?

V: Kaj je Republika Karelija?

V: Kako je Sovjetska zveza pridobila večino Karelije?

V: Kakšna je prihodnost karelske kulture in jezika?

Išči po črki