Množični poboji v Foibe

Poboji v Foibe so množični poboji, v katerih je bila večina žrtev etničnih Italijanov leta 1943, po kapitulaciji Italije 8. septembra, in leta 1945, ko so jugoslovanski partizani pod Titovim poveljstvom zasedli dele Julijske krajine, Istre in Dalmacije. Zgodovinarji so trdili, da sta bila nasilje in posledično italijanski istrsko-dalmatinski eksodus načrtovano etnično čiščenje. Nacionalni dan spomina na izgnance in fojbe je italijanski praznik v spomin na žrtve.

Število ubitih italijanskih državljanov

Po ocenah je bilo ubitih več tisoč italijanskih državljanov. Po poročilu mešane slovensko-italijanske zgodovinske komisije, ustanovljene leta 1993, iz leta 2000, se število pogrešanih iz regije, ki so večinoma končali v fojbah oziroma lokalnih geoloških razpokah, giblje med 1.300 in 1.600, vendar ta ocena ne vključuje pobitih na sedanjem hrvaškem ozemlju. Nekateri med njimi so bili fašisti ali sovražni vojaki, ki so bili obsojeni na vojaško sodišče, ubitih pa je bilo tudi veliko civilnih oseb. Velika večina ubitih oseb je bila italijanske narodnosti.

Poboji, ki so se začeli po kapitulaciji Italije leta 1943, in poboji leta 1945 so se deloma zgodili v pogojih partizanskega boja slovenskih in hrvaških partizanov z nemškimi in preostalimi italijanskimi fašističnimi silami, deloma pa po zasedbi ozemlja s strani jugoslovanskih vojaških enot. Poboji so lahko vključevali tako vojne zločine kot tudi civilne zločine zasebnega ali političnega maščevanja ter "politično čiščenje" in načrtovano etnično čiščenje po letu 1947. Tudi italijanski komunisti s slovanskimi partizani so pobijali Italijane; poleg fojb je več drugih pobojev, ki so jih v odporniškem gibanju pod poveljstvom Palmira Togliattija zagrešili italijanski komunistični partizani, dolga leta ostalo nepriznanih in neraziskanih.

Žrtve

Žrtve niso bili vsi Italijani, saj je bilo med ubitimi veliko protikomunističnih Hrvatov in Slovencev: veliko žensk so pred umorom posilili. Zgodovinarji, kot sta Raoul Pupo in Roberto Spazzali, so skupno število žrtev ocenili na približno 5.000; Guido Rumici je izračunal od 11.000 navzgor, vključno z vsemi ljudmi, ki so umrli v koncentracijskih taboriščih; Giampaolo Pansa je izračunal približno 15.000, vedno vključno z vsemi ljudmi, ki so umrli v koncentracijskih taboriščih; fašistični politik in zgodovinar Giorgio Pisanò je skupno število izračunal od 10.000 navzgor. Nikoli ni bilo mogoče izkopati vseh tisočih trupel iz fojb, saj so nekatere globlje od več sto metrov. Še pred nekaj leti je bilo mogoče iz jam izvleči le majhno število trupel, manj kot šeststo, medtem ko drugi viri poskušajo sestaviti sezname lokacij in morebitnih številk žrtev. Skoraj vsi zgodovinarji izračunavajo na stotine žrtev, ki so bile resnično umorjene s silovitimi pritiski na foibe, medtem ko je ocenjeno število vseh pobitih v koncentracijskih taboriščih sporno in se giblje v tisočih; verjetno je bil v foibe skrit le del vseh trupel, veliko trupel pa je bilo zbranih v množičnih grobiščih. Glavna koncentracijska taborišča so bila v: Borovnica, Skofja Loka, Osijek, Stara Gradiška, Sisak, Zemun, Vrsac, Oseh, Aidussina, Maribor.

Priznani Italijani

Norma Cossetto, bila je posiljena
Francesco Bonifacio
3 sestre Radecchi hrvaškega rodu: prvotni priimek je bil Radeki; bile so posiljene
Mario Blasich
Giuseppe Sincich
Mario lobanja
Giovanni Baucer
Mario De Hajnal
Giovanni Rubinich
Icilio Bacci
Riccardo Gigante
Carlo Dell'Antonio
Romano Meneghello
Augusto Bergera
Luigi Podestà
Carlo Schiffrer
Michele Miani
Licurgo Olivi
Augusto Sverzutti
2 brata Luxardo
Dora Pezzoli

Znani Slovani

Ivo Bric
Vera Lesten
Alojzij Obit
Lado Piščanc
Ludvik Sluga
Anton Pisk
Filip Terčelj
Izidor Zavadlav
Andrej Uršič

Preiskave foibe

Do leta 1991, ko je Slovenija postala samostojna država, niti Italija, niti Jugoslavija, niti kateri koli mednarodni organi niso sprožili nobene preiskave zločinov. Italijansko-slovenske odnose v zadevnem obdobju (od osemdesetih let 19. stoletja do petdesetih let 20. stoletja) od leta 1990 intenzivno preučujejo zgodovinarji. Leta 2000 je bilo pod okriljem obeh vlad objavljeno skupno poročilo komisije zgodovinarjev iz obeh držav. Poročilo italijansko-slovenske odnose postavlja v širši kontekst. Dotakne se tudi vprašanja množičnih pobojev, povezanih s fojbami. Ker ni bilo ugotovljeno natančno število žrtev, poročilo vsebuje formulacijo "več sto žrtev", ki se nanaša na ozemlje, pomembno za italijansko-slovenske odnose, in tako izključuje hrvaška ozemlja.

Italijansko-slovenska razmerja

Tudi po vstopu Slovenije v Evropsko unijo so odnosi med državama predmet političnih razprav. Razprava je postala zelo odmevna, ko je italijanski parlament pod vodstvom predsednika vlade Berlusconija in njegovih koalicijskih partnerjev desnosredinske provenience 10. februar razglasil za državni spominski dan izgnancev in beguncev, ki so ga prvič praznovali leta 2005 v Trstu. Praznovanje spominskega dneva leta 2005 je spremljala filmska produkcija televizije RAI z naslovom Srce v jami (It: Il Cuore nel Pozzo) [1]. Film si je ob prvem predvajanju samo v Italiji ogledalo 17 milijonov gledalcev.

Izgnanci iz Istre in Dalmacije

Številni Italijani so bili po pokolih prisiljeni zapustiti državo. Zaradi gospodarske negotovosti, strahu pred nadaljnjim maščevanjem in spremembe režima, ki je sčasoma pripeljala do železne zavese, ki je razdelila tržaško-istrsko regijo, je približno 350 000 ljudi, večinoma Italijanov, zapustilo ozemlja v Istri in Dalmaciji. Prebivalci ozemelj, ki so bila po Rapalski pogodbi iz leta 1920 od prve svetovne vojne pod italijansko oblastjo, kasneje pa so bila s Pariško mirovno pogodbo 1947-02-10 in Londonskim memorandumom iz leta 1954 dodeljena Jugoslaviji, so se lahko odločili, ali bodo odšli (optanti) ali ostali. Tem izgnancem naj bi italijanska država v skladu z mirovnimi pogodbami izplačala odškodnino za izgubljeno premoženje in druge odškodnine.

Jugoslavija in Italija sta 18. februarja 1983 v Rimu podpisali pogodbo, v kateri se je Jugoslavija zavezala plačati 110 milijonov ameriških dolarjev za odškodnino za premoženje izgnancev, ki je bilo po vojni zaplenjeno. Do razpada leta 1991 je Jugoslavija plačala 18 milijonov USD. Slovenija in Hrvaška, dve jugoslovanski naslednici, sta se dogovorili, da si delita preostanek dolga. Slovenija je prevzela 62 %, Hrvaška pa preostalih 38 %. Italija ni želela razkriti številke bančnega računa, zato je Slovenija leta 1994 odprla fiduciarni račun pri Dresdner Bank v Luksemburgu, o tem obvestila Italijo in začela plačevati svoj delež v višini 55.976.930 USD. Zadnje plačilo je bilo izvedeno januarja 2002. Hrvaška do danes upa na drugačno rešitev te zadeve in še ni plačala niti dolarja. Italijanska stran z računa še ni dvignila niti enega dolarja.

Polnjenje

Leta 1992 je italijanski sodnik Giuseppe Pittitto začel kazenski postopek na podlagi pritožbe proti domnevnim slovanskim vojnim zločincem. Oscar Piskulić in Ivan Motika sta bila glavna obtoženca, vendar sta bila oproščena, ker je bila zavrnjena teritorialna pristojnost, in sta bila oproščena na podlagi amnestije iz leta 1959. Leta 1997 so nekateri italijanski poslanci pritisnili na svojo vlado, naj izroči osumljene slovanske zločince, vendar so diplomatske težave ustavile italijansko ukrepanje. Vsi italijanski zgodovinarji menijo, da je Josip Broz Tito poglavar slovanskih zločincev, vendar njegovo truplo še vedno ostaja v mavzoleju.

Glavno foibe

Foiba iz Basovice (Trst), državni spomenik
Foiba iz Monrupina (Trst), državni spomenik
Foiba iz Barbane
Foiba iz Beca
Foiba Bertarelli (Pinguente)
Foiba iz Brestovice
Foiba iz Kampanje (Trst)
Foibe iz Kapodistrije
Foiba iz Casserove
Fojbe Castelnuovo d'Istria
Foiba iz Cernize
Foiba iz Černovice (Pisino)
Foiba iz Cocevie
Foiba iz Corgnale
Foiba iz Creglija
Foiba iz Drenchie
Kamnolom boksita v kraju Gallignana
Foiba iz Gargare ali Podgomile
Foiba iz Gimina
Foiba iz Gropade
Foiba iz Iadruichija
Foiba iz Juranija
Kamnolom boksita v kraju Lindaro
Foiba iz Obrova (Fiume)
Foiba iz Odoline
Foiba iz Opicine
Foiba iz Orle
Foiba iz Podubba
Foiba iz Pucicchi
Foiba iz Raspa
Foiba iz Rozza
Foiba San Lorenzo in Basovizza
Foiba iz San Salvara
Foiba iz Scadaicine
Jama Semez
Foiba iz Semija (Istra)
Jama Semič
Foiba iz Sepeka (Rozzo)
Foiba iz Sesane
Foiba iz Terlija
Foiba iz Treghelize
Foiba iz Vescovada
Foiba iz Vifie Orizi
Foiba iz vile Surani
Foiba vinske trte
Foiba Zavni (gozd Tarnova)