Foibe: poboji, etnično čiščenje in izgnanstvo v Istri (1943–1945)
Foibe: poglobljen članek o poboji, etničnem čiščenju in izgnanstvu v Istri (1943–1945) — zgodovinska analiza, pričevanja in posledice za italijanske skupnosti.
Poboji v Foibe so množični poboji, v katerih je bila večina žrtev etničnih Italijanov leta 1943, po kapitulaciji Italije 8. septembra, in leta 1945, ko so jugoslovanski partizani pod Titovim poveljstvom zasedli dele Julijske krajine, Istre in Dalmacije. Zgodovinarji so trdili, da sta bila nasilje in posledično italijanski istrsko-dalmatinski eksodus načrtovano etnično čiščenje. Nacionalni dan spomina na izgnance in fojbe je italijanski praznik v spomin na žrtve.
Kaj so foibe
Beseda foiba označuje naravno kraško brezno ali jamo. V kontekstu povojnih dogodkov v Beneški Sloveniji, Istri in delu Dalmacije so foibe postale kraj množičnih ubojev in grobišč, saj so v nekatere izmed teh breznih množično hranili trupla žrtev. Foibe se fizično pojavljajo v krških predelih, zaradi česar so bile za prikrivanje umorov z vidika storilcev praktična rešitev.
Zgodovinski okvir (1943–1945)
Dogodki so potekali v dveh glavnih periodah: po kapitulaciji fašistične Italije septembra 1943 in ob koncu vojne leta 1945, ko so jugoslovanski partizani prevzeli nadzor nad območji, kjer je živela mešana italijanska in slovanska populacija. V teh letih so se vrstile odmazde, aretacije, surovo ravnanje s sumljivimi osebami, kolaboracionisti, pripadniki fašističnih struktur, pa tudi civilisti, za katere so jih označili kot sovražnike nove oblasti.
Žrtve in ocene
Točno število žrtev ni soglasno določeno in ostaja predmet zgodovinskih in političnih razprav. Različne ocene se gibljejo od nekaj sto do več tisoč žrtev. Različne zgodovinske študije, arhivski viri in pričevanja dajejo različne slike dogodkov. Politizacija teme v obeh državah je povzročila, da so številčne ocene in interpretacije pogosto sporne.
Vzroki in interpretacije
Razlage dogodkov se med zgodovinarji razlikujejo. Nekateri poudarjajo, da so bile pri poboju prisotne elemente odmazde nad fašisti, kolaboracionisti in represivnimi strukturami; drugi opozarjajo tudi na etnični element in prikazujejo dogodke kot del širšega procesa, ki je privedel do izseljevanja italijanskega prebivalstva iz Istre in Dalmacije. Treba je upoštevati kompleksnost obdobja: dolgotrajne napetosti med nacionalnimi skupnostmi, fašistično politiko italijanizacije, vojne razmere in revolucionarni moment ob zmagi partizanov so vse vplivali na potek nasilja.
Istrsko-dalmatinski eksodus
Po vojni je velik del italijanskega prebivalstva zapustil Istro, Fiume (današnji Rijeka), otoke in druge dele Dalmacije. Ta migracija, pogosto imenovana istrsko-dalmatinski eksodus, je bila posledica strahu pred povračilnimi dejanji, sprememb državnih meja, politke nove oblasti in gospodarskih ter varnostnih razmer. Število izseljenih je predmet ocen in političnih razprav, vendar je izseljevanje pomembno preoblikovalo etnično sestavo regije.
Spomin, politizacija in raziskave
Tema foib in izseljevanja je v Italiji in državah nekdanje Jugoslavije še vedno čustvena in politično obremenjena. V Italiji se dogodki spominjajo s posebnimi prireditvami in spomeniki, vključno z uradnim dnem spomina (Nacionalni dan spomina na izgnance in fojbe). V historiografiji potekajo obsežne raziskave in diskusije o številu žrtev, motivih ter odgovornosti. Nekatere raziskave temeljijo na arhivskih gradivih, pričevanjih preživelih in sodnih postopkih; druge pripomorejo k bolj celovitemu razumevanju širšega vojnopovojnega konteksta v regiji.
Izzivi in pomen pomiritve
Pomiritev in sprava zahtevata odprto zgodovinsko preiskavo, spoštovanje žrtev vseh skupin in priznanje trpljenja. Razumevanje dogodkov foib ter izseljevanja brez strankarskih poenostavitev je ključno za gradnjo zaupanja med skupnostmi in za zgodovinsko odgovorno obravnavo teh občutljivih tem.
Število ubitih italijanskih državljanov
Po ocenah je bilo ubitih več tisoč italijanskih državljanov. Po poročilu mešane slovensko-italijanske zgodovinske komisije, ustanovljene leta 1993, iz leta 2000, se število pogrešanih iz regije, ki so večinoma končali v fojbah oziroma lokalnih geoloških razpokah, giblje med 1.300 in 1.600, vendar ta ocena ne vključuje pobitih na sedanjem hrvaškem ozemlju. Nekateri med njimi so bili fašisti ali sovražni vojaki, ki so bili obsojeni na vojaško sodišče, ubitih pa je bilo tudi veliko civilnih oseb. Velika večina ubitih oseb je bila italijanske narodnosti.
Poboji, ki so se začeli po kapitulaciji Italije leta 1943, in poboji leta 1945 so se deloma zgodili v pogojih partizanskega boja slovenskih in hrvaških partizanov z nemškimi in preostalimi italijanskimi fašističnimi silami, deloma pa po zasedbi ozemlja s strani jugoslovanskih vojaških enot. Poboji so lahko vključevali tako vojne zločine kot tudi civilne zločine zasebnega ali političnega maščevanja ter "politično čiščenje" in načrtovano etnično čiščenje po letu 1947. Tudi italijanski komunisti s slovanskimi partizani so pobijali Italijane; poleg fojb je več drugih pobojev, ki so jih v odporniškem gibanju pod poveljstvom Palmira Togliattija zagrešili italijanski komunistični partizani, dolga leta ostalo nepriznanih in neraziskanih.
Žrtve
Žrtve niso bili vsi Italijani, saj je bilo med ubitimi veliko protikomunističnih Hrvatov in Slovencev: veliko žensk so pred umorom posilili. Zgodovinarji, kot sta Raoul Pupo in Roberto Spazzali, so skupno število žrtev ocenili na približno 5.000; Guido Rumici je izračunal od 11.000 navzgor, vključno z vsemi ljudmi, ki so umrli v koncentracijskih taboriščih; Giampaolo Pansa je izračunal približno 15.000, vedno vključno z vsemi ljudmi, ki so umrli v koncentracijskih taboriščih; fašistični politik in zgodovinar Giorgio Pisanò je skupno število izračunal od 10.000 navzgor. Nikoli ni bilo mogoče izkopati vseh tisočih trupel iz fojb, saj so nekatere globlje od več sto metrov. Še pred nekaj leti je bilo mogoče iz jam izvleči le majhno število trupel, manj kot šeststo, medtem ko drugi viri poskušajo sestaviti sezname lokacij in morebitnih številk žrtev. Skoraj vsi zgodovinarji izračunavajo na stotine žrtev, ki so bile resnično umorjene s silovitimi pritiski na foibe, medtem ko je ocenjeno število vseh pobitih v koncentracijskih taboriščih sporno in se giblje v tisočih; verjetno je bil v foibe skrit le del vseh trupel, veliko trupel pa je bilo zbranih v množičnih grobiščih. Glavna koncentracijska taborišča so bila v: Borovnica, Skofja Loka, Osijek, Stara Gradiška, Sisak, Zemun, Vrsac, Oseh, Aidussina, Maribor.
Priznani Italijani
- Norma Cossetto, bila je posiljena
- Francesco Bonifacio
- 3 sestre Radecchi hrvaškega rodu: prvotni priimek je bil Radeki; bile so posiljene
- Mario Blasich
- Giuseppe Sincich
- Mario lobanja
- Giovanni Baucer
- Mario De Hajnal
- Giovanni Rubinich
- Icilio Bacci
- Riccardo Gigante
- Carlo Dell'Antonio
- Romano Meneghello
- Augusto Bergera
- Luigi Podestà
- Carlo Schiffrer
- Michele Miani
- Licurgo Olivi
- Augusto Sverzutti
- 2 brata Luxardo
- Dora Pezzoli
Znani Slovani
- Ivo Bric
- Vera Lesten
- Alojzij Obit
- Lado Piščanc
- Ludvik Sluga
- Anton Pisk
- Filip Terčelj
- Izidor Zavadlav
- Andrej Uršič
Preiskave foibe
Do leta 1991, ko je Slovenija postala samostojna država, niti Italija, niti Jugoslavija, niti kateri koli mednarodni organi niso sprožili nobene preiskave zločinov. Italijansko-slovenske odnose v zadevnem obdobju (od osemdesetih let 19. stoletja do petdesetih let 20. stoletja) od leta 1990 intenzivno preučujejo zgodovinarji. Leta 2000 je bilo pod okriljem obeh vlad objavljeno skupno poročilo komisije zgodovinarjev iz obeh držav. Poročilo italijansko-slovenske odnose postavlja v širši kontekst. Dotakne se tudi vprašanja množičnih pobojev, povezanih s fojbami. Ker ni bilo ugotovljeno natančno število žrtev, poročilo vsebuje formulacijo "več sto žrtev", ki se nanaša na ozemlje, pomembno za italijansko-slovenske odnose, in tako izključuje hrvaška ozemlja.
Italijansko-slovenska razmerja
Tudi po vstopu Slovenije v Evropsko unijo so odnosi med državama predmet političnih razprav. Razprava je postala zelo odmevna, ko je italijanski parlament pod vodstvom predsednika vlade Berlusconija in njegovih koalicijskih partnerjev desnosredinske provenience 10. februar razglasil za državni spominski dan izgnancev in beguncev, ki so ga prvič praznovali leta 2005 v Trstu. Praznovanje spominskega dneva leta 2005 je spremljala filmska produkcija televizije RAI z naslovom Srce v jami (It: Il Cuore nel Pozzo) [1]. Film si je ob prvem predvajanju samo v Italiji ogledalo 17 milijonov gledalcev.
Izgnanci iz Istre in Dalmacije
Številni Italijani so bili po pokolih prisiljeni zapustiti državo. Zaradi gospodarske negotovosti, strahu pred nadaljnjim maščevanjem in spremembe režima, ki je sčasoma pripeljala do železne zavese, ki je razdelila tržaško-istrsko regijo, je približno 350 000 ljudi, večinoma Italijanov, zapustilo ozemlja v Istri in Dalmaciji. Prebivalci ozemelj, ki so bila po Rapalski pogodbi iz leta 1920 od prve svetovne vojne pod italijansko oblastjo, kasneje pa so bila s Pariško mirovno pogodbo 1947-02-10 in Londonskim memorandumom iz leta 1954 dodeljena Jugoslaviji, so se lahko odločili, ali bodo odšli (optanti) ali ostali. Tem izgnancem naj bi italijanska država v skladu z mirovnimi pogodbami izplačala odškodnino za izgubljeno premoženje in druge odškodnine.
Jugoslavija in Italija sta 18. februarja 1983 v Rimu podpisali pogodbo, v kateri se je Jugoslavija zavezala plačati 110 milijonov ameriških dolarjev za odškodnino za premoženje izgnancev, ki je bilo po vojni zaplenjeno. Do razpada leta 1991 je Jugoslavija plačala 18 milijonov USD. Slovenija in Hrvaška, dve jugoslovanski naslednici, sta se dogovorili, da si delita preostanek dolga. Slovenija je prevzela 62 %, Hrvaška pa preostalih 38 %. Italija ni želela razkriti številke bančnega računa, zato je Slovenija leta 1994 odprla fiduciarni račun pri Dresdner Bank v Luksemburgu, o tem obvestila Italijo in začela plačevati svoj delež v višini 55.976.930 USD. Zadnje plačilo je bilo izvedeno januarja 2002. Hrvaška do danes upa na drugačno rešitev te zadeve in še ni plačala niti dolarja. Italijanska stran z računa še ni dvignila niti enega dolarja.
Polnjenje
Leta 1992 je italijanski sodnik Giuseppe Pittitto začel kazenski postopek na podlagi pritožbe proti domnevnim slovanskim vojnim zločincem. Oscar Piskulić in Ivan Motika sta bila glavna obtoženca, vendar sta bila oproščena, ker je bila zavrnjena teritorialna pristojnost, in sta bila oproščena na podlagi amnestije iz leta 1959. Leta 1997 so nekateri italijanski poslanci pritisnili na svojo vlado, naj izroči osumljene slovanske zločince, vendar so diplomatske težave ustavile italijansko ukrepanje. Vsi italijanski zgodovinarji menijo, da je Josip Broz Tito poglavar slovanskih zločincev, vendar njegovo truplo še vedno ostaja v mavzoleju.
Glavno foibe
- Foiba iz Basovice (Trst), državni spomenik
- Foiba iz Monrupina (Trst), državni spomenik
- Foiba iz Barbane
- Foiba iz Beca
- Foiba Bertarelli (Pinguente)
- Foiba iz Brestovice
- Foiba iz Kampanje (Trst)
- Foibe iz Kapodistrije
- Foiba iz Casserove
- Fojbe Castelnuovo d'Istria
- Foiba iz Cernize
- Foiba iz Černovice (Pisino)
- Foiba iz Cocevie
- Foiba iz Corgnale
- Foiba iz Creglija
- Foiba iz Drenchie
- Kamnolom boksita v kraju Gallignana
- Foiba iz Gargare ali Podgomile
- Foiba iz Gimina
- Foiba iz Gropade
- Foiba iz Iadruichija
- Foiba iz Juranija
- Kamnolom boksita v kraju Lindaro
- Foiba iz Obrova (Fiume)
- Foiba iz Odoline
- Foiba iz Opicine
- Foiba iz Orle
- Foiba iz Podubba
- Foiba iz Pucicchi
- Foiba iz Raspa
- Foiba iz Rozza
- Foiba San Lorenzo in Basovizza
- Foiba iz San Salvara
- Foiba iz Scadaicine
- Jama Semez
- Foiba iz Semija (Istra)
- Jama Semič
- Foiba iz Sepeka (Rozzo)
- Foiba iz Sesane
- Foiba iz Terlija
- Foiba iz Treghelize
- Foiba iz Vescovada
- Foiba iz Vifie Orizi
- Foiba iz vile Surani
- Foiba vinske trte
- Foiba Zavni (gozd Tarnova)
Sorodne strani
Iskati