Istrsko-dalmatinski eksodus: izgon italijanov iz Istre, Fiume in Dalmacije

Istra, vključno s Fiume (Reka), in deli Dalmacije, vključno z Zarami (Zadar), so bili po prvi svetovni vojni priključeni Italiji. Ob koncu druge svetovne vojne so nekdanja italijanska ozemlja v Istri in Dalmaciji s Pariško mirovno pogodbo (1947) postala del Jugoslavije, izjemi sta bili le občini Muggia in San Dorligo della Valle.

Italijanski viri trdijo, da je moralo po spopadu območja zapustiti približno 350.000 etničnih Italijanov. Uradni podatki kažejo, da se je med letoma 1948 in 1961 (eksodus se je začel leta 1943 v Dalmaciji in leta 1945 na preostalem ozemlju) število etničnih Italijanov v Sloveniji - skoraj izključno v Slovenski Istri in ob italijanski meji - dejansko zmanjšalo za skoraj -87 % (s 25.451 na 3.072). Podatki za nekdanjo Jugoslavijo kažejo, da se je v istih letih število Italijanov zmanjšalo s 113.278 na 25.615. Slovenski zgodovinar Matjaž Klemenčič navaja, da je "leta 1953 na območju nekdanje Jugoslavije živelo le 36.000 (Italijanov), to je 16 % italijanskega prebivalstva pred drugo svetovno vojno. Italijani so se izseljevali tudi v kasnejših desetletjih (največ v Avstralijo, Kanado, Južno Ameriko ali ZDA). Zato se je njihovo prebivalstvo ob vsakem naslednjem popisu do leta 1981 zmanjševalo. Poudariti moramo, da so podatki jugoslovanskega popisa glede na dejansko število Italijanov nezanesljivi, saj je veliko pripadnikov italijanske manjšine iz različnih razlogov izbralo "neprijavljeno narodnost" ali svojo regionalno identiteto (večina kot "Istrani"). V popisu leta 1991 je bilo zabeleženo razmeroma veliko povečanje števila Italijanov (19.213 v Regijah avtohtonih naselij Italijanov na Hrvaškem) v primerjavi s popisom leta 1981 (15.132). Številni Italijani, ki se v prejšnjih popisih niso opredelili kot taki, so se leta 1991 razglasili za "Italijane", ker so računali na pomoč Italije v prihodnjih krizah v regiji".

V nekaterih občinah na Hrvaškem v Sloveniji podatki popisa kažejo, da v Istri še vedno živi veliko Italijanov, na primer 66 % prebivalcev Grisignana (519 Italijanov), 41 % prebivalcev Bertoniglie (652 Italijanov) in skoraj 40 % prebivalcev Buie (2.118 Italijanov).

Italijani v primorski Sloveniji in na Hrvaškem so bili večinoma avtohtono prebivalstvo (leta 1910 so predstavljali več kot tretjino lokalnega prebivalstva, v Istri pa skoraj 55 %), ki so ga krepili novi prišleki ali t. i. regnicoli, ki jih avtohtoni beneško govoreči Istrijani, ki jih Slovani nikoli niso imeli radi, so prišli med letoma 1918 in 1943, ko so bili Istra, Fiume, del Dalmacije in otoki Cres (Cherso), Lussino, Lagosta in Pelagosa (Palagruža) del Italije. Avstrijski popis iz leta 1910 je pokazal približno 182.500 ljudi, ki so kot svoj jezik sporazumevanja navedli italijanščino na današnjem ozemlju Slovenije in Hrvaške: 137.131 v Istri, 28.911 v Fiumi/Rijeki (1918), 11.487 v Zari/Zadarju, 5.000 v Dalmaciji, medtem ko je italijanski popis iz leta 1936 pokazal približno 230.000 ljudi, ki so kot svoj jezik sporazumevanja navedli italijanščino na današnjem ozemlju Slovenije in Hrvaške, takrat delu italijanske države (pribl. 194.000 v današnji Hrvaški in približno 36.000 v današnji Sloveniji). Od konca druge svetovne vojne do leta 1953 se je po različnih podatkih iz teh regij izselilo med 250.000 in 350.000 ljudi. Nekaj tisoč jih je bilo Slovencev in Hrvatov, ki so nasprotovali komunistični vladi v Jugoslaviji, večina pa so bili etnični Italijani, tako imenovani optanti, ki so 10. junija 1940 stalno živeli v tej regiji in so izrazili željo po pridobitvi italijanskega državljanstva in izselitvi v Italijo. Izseljevanje Italijanov je močno zmanjšalo skupno število prebivalcev regije in popolnoma spremenilo njeno etnično strukturo.

Leta 1953 je v Jugoslaviji uradno živelo le 36.000 Italijanov, kar je 16 % italijanskega prebivalstva pred drugo svetovno vojno. Evropska komisija Sveta Evrope za demokracijo skozi pravo (Beneška komisija) je v svojem poročilu o "lokalni samoupravi, ozemeljski celovitosti in varstvu manjšin" iz leta 1996 zapisala, da je "velika večina lokalnih Italijanov, Italijanov (slovanskega in drugega porekla), več tisoč Slovencev in nacionalno neopredeljenih dvojezičnih "Istranov" izkoristila svojo zakonsko pravico iz mirovne pogodbe in se "izločila" iz dela Istre, ki ga je nadzorovala Jugoslavija. V več valovih so se preselili v Italijo in drugam (tudi v zamejstvo) ter zahtevali italijansko ali drugo državljanstvo. Množično izseljevanje optantov (ali esulov, kot so jih imenovali v Italiji) iz "brezbožne komunistične Jugoslavije" so aktivno spodbujali italijanske oblasti, italijanski radio in tržaški rimskokatoliški škof. Po tem velikem odlivu se je številčna moč preostale italijanske manjšine ustalila".

Starodavni časi

Dokazi o Italijanih, ki so živeli skupaj s pripadniki drugih etničnih skupin na vzhodni strani Jadrana vse do Alp, segajo vsaj v bronasto dobo in od takrat so se populacije mešale. V popisu prebivalstva leta 2001 je bilo ugotovljeno, da prebivalci Istre govorijo 23 jezikov. Istra in Dalmacija sta bili popolnoma latinizirani ob padcu rimskega cesarstva v petem stoletju.

Od srednjega veka dalje se je število Slovanov ob jadranski obali in na njej vedno bolj povečevalo zaradi naraščajočega števila prebivalcev in pritiska Turkov, ki so jih potiskali z juga in vzhoda. To je povzročilo, da so se Italijani vse bolj omejevali na mestna območja v Dalmaciji, medtem ko so podeželje poseljevali Slovani, z nekaterimi osamljenimi izjemami. Vendar je Istra do osmanskega vdora v 16. stoletju ostala popolnoma italijanska.

Prvotno večinsko italijansko prebivalstvo je bilo v slabšem ekonomskem in političnem položaju, ki se je z Avstro-Ogrsko v 19. stoletju postopoma povečeval. To je povzročilo močno izseljevanje: v Dalmaciji je bilo leta 1815 25 % dalmatinskih Italijanov, stoletje pozneje, leta 1915, pa le še 2 %.

Prva svetovna vojna in povojno obdobje

Leta 1915 so Italijani napadli Avstro-Ogrsko, kar je povzročilo krvave spopade predvsem na frontah Isonzo in Piave. Velika Britanija, Francija in Rusija so si prizadevale, da bi nevtralno Italijo vključili v prvo svetovno vojno na svoji strani. Vendar pa je Italija zahtevala težka pogajanja in obsežne ozemeljske koncesije, ko bo vojna dobljena". V dogovoru za vključitev Italije v vojno je Italija v okviru Londonskega pakta dobila Trentino, Trst, (nemško govorečo) Južno Tirolsko in Istro, vključno z velikimi neitalijanskimi skupnostmi. Izključena pa je bila Dalmacija in Reka. V Dalmaciji, ki je Londonski pakt Italiji ni dodelil, je Italija dobila mesto Zadar in nekaj otokov.

Po prvi svetovni vojni je po Rapalski pogodbi med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (poznejša Kraljevina Jugoslavija) in Kraljevino Italijo (12. novembra 1920) Italija dobila celotno Istro s Trstom, izjema sta bila otok Krk in del občine Kastav, ki sta pripadla Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Z Rimsko pogodbo (27. januar 1924) je bila svobodna država Fiume razdeljena med Italijo in Jugoslavijo.

Druga svetovna vojna

Po napadu Wehrmachta na Jugoslavijo (6. aprila 1941) se je italijansko okupacijsko območje še razširilo. Italija je priključila velika območja obalne Jugoslavije (vključno z večino obalne Dalmacije) in Slovenije (vključno z njenim glavnim mestom Ljubljano).

Po drugi svetovni vojni so se ljudje v velikem obsegu odločali za selitev v Italijo, namesto da bi živeli v Jugoslaviji. V Jugoslaviji so ljudi, ki so odšli, imenovali optanti, kar v prevodu pomeni "izbranci", medtem ko se sami imenujejo esuli ali izgnanci. Njihovi motivi za odhod so bili lahko strah pred povračilnimi ukrepi in umori, ekonomski motivi ali etnični razlogi.

Pokoli v Fojbah

Ko je fašistični režim leta 1943 propadel, je prišlo do povračilnih ukrepov proti italijanskim fašistom in civilistom (celo italijanskim komunistom). Titovo odporniško gibanje je septembra 1943 ubilo najmanj 200 Italijanov; nekateri so bili povezani s fašističnim režimom, drugi pa so bili žrtve osebnega sovraštva ali poskusa partizanskega odpora, da bi se znebil svojih resničnih ali domnevnih sovražnikov. Ti dogodki so se zgodili v osrednji in vzhodni Istri ter na Slovenskem Primorskem.
Drugi val protiitalijanskega nasilja se je zgodil po okupaciji slovanske vojske maja 1945. Ta je bil znan kot pokoli v Fojbah; dejansko je šlo za ponovitev tistega, kar se je začelo že leta 1943, vendar v večjem obsegu.

Številni italijanski viri trdijo, da so bili ti poboji etnično čiščenje in genocid: Titovi privrženci so Italijane prisilili v množično preseljevanje.

Mešana italijansko-slovenska zgodovinska komisija, ki sta jo leta 1995 ustanovili obe vladi za preiskavo zadev, je opisala poboje iz leta 1945:

Število žrtev ni znano. Italijanski zgodovinar Raoul Pupo meni, da je bilo ubitih 4.500 ljudi (vključno z dogodki leta 1943), večinoma Italijanov, vendar so našli tudi veliko trupel v partizanskih uniformah, tako da je število predmet številnih interpretacij. Po drugih virih naj bi bilo ubitih ali pogrešanih do 30.000 ljudi.

Zaradi gospodarske negotovosti, etničnega sovraštva in mednarodnih političnih razmer, ki so sčasoma pripeljale do železne zavese, se je približno 350.000 ljudi, večinoma Italijanov, odločilo zapustiti regijo. Londonski memorandum iz leta 1954 je etničnim Italijanom dal možnost, da se odločijo za odhod (tako imenovani optanti) ali pa ostanejo. Tem izgnancem naj bi italijanska država v skladu z mirovnimi pogodbami izplačala odškodnino za izgubo premoženja in druge odškodnine. Po izgonu so bila območja naseljena z jugoslovanskim prebivalstvom.

Obdobja eksodusa

Izseljevanje je potekalo med letoma 1943 in 1960; Italijani trdijo, da jih je večina odšla v

• 1943
• 1945
• 1947
• 1954

Prvo obdobje je potekalo po kapitulaciji italijanske vojske in začetku prvega vala antifašističnega nasilja.

Drugo obdobje je bilo kmalu po koncu vojne in približno v času drugega vala antifašističnega nasilja. Wehrmacht se je na celotni fronti umikal pred jugoslovanskimi partizani, skupaj z lokalnimi kolaboracionističnimi silami (ustaši, domobranci, četniki in enotami Mussolinijeve marionetne Italijanske socialne republike).

Tretje obdobje je sledilo po Pariški mirovni pogodbi, ko je Istra pripadla Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, razen majhnega območja na severozahodu, ki je tvorilo neodvisno Svobodno tržaško ozemlje. Četrto obdobje je sledilo po memorandumu o soglasju v Londonu. Z njim je bila začasna civilna uprava cone A (s Trstom) dodeljena Italiji, cona B pa Jugoslaviji: leta 1975 je bila z Osimsko pogodbo dokončno razdeljena nekdanja Svobodna tržaška pokrajina.

Ocene eksodusa

Zgodovinarji ocenjujejo eksodus na več načinov:

• Vladimir Žerjavić (Hrvat), 191.421 italijanskih izgnancev s hrvaškega ozemlja.
• Nevenka Troha (Slovenka), 40.000 italijanskih in 3.000 slovenskih izgnancev s slovenskega ozemlja.
• Raoul Pupo (Italijan), približno 250.000 italijanskih izgnancev
• Flaminio Rocchi (Italijan), približno 350.000 italijanskih izgnancev

Mešana italijansko-slovenska zgodovinska komisija je potrdila 27.000 italijanskih in 3.000 slovenskih migrantov, vendar le s slovenskega ozemlja.

Znani izgnanci

Na seznamu so osebe, ki so pred vojno delale v drugih krajih in so zaradi zaplembe premoženja v času komunistične diktature pod vodstvom Josipa Broza prav tako veljale za izgnance. Znani povojni izgnanci z ozemelj vključujejo:

• Mario Andretti iz Motovuna (takrat Montona d'Istria), dirkač
• Laura Antonelli, igralka
• Lidia Bastianich iz Pulja (takrat Pola), kuharica
• Nino Benvenuti iz Izole (takrat Isola d'Istria), boksar: trikratni profesionalni svetovni prvak in dobitnik zlate olimpijske medalje
• Enzo Bettiza iz Splita, pisatelj, novinar in politik
• Gianni Cucelli, teniški igralec
• Sergio Endrigo iz Pulja (takrat Pola), pevec
• Guido Miglia iz Pulja (takrat Pola), novinar in pisatelj
• Ottavio Missoni iz Zadra (takrat Zara), stilist in nekdanji Sindaco (župan) del Comune di Zara in Esilio, združenje italijanskih izseljencev iz Dalmacije
• Abdon Pamich, tekmovalni hodec: svetovni prvak in dobitnik zlate olimpijske medalje
• Orlando Sirola, teniški igralec
• Agostino Straulino, jadralec: štirikratni svetovni prvak in dobitnik zlate olimpijske medalje
• Fulvio Tomizza iz Materade (majhna vas v bližini Poreča, nato Parenza), pesnik in pisatelj
• Leo Valiani, politik in novinar
• Alida Valli, igralka
• Valentino Zeichen z Reke (takrat Fiume), pesnik in pisatelj
• Lidia Bastianich, kuharica
• Mario Gasperini, slikar
• Luigi Donorà, skladatelj

Popravilo premoženja

Jugoslavija in Italija sta 18. februarja 1983 v Rimu podpisali pogodbo. Jugoslavija se je strinjala, da bo plačala 110 milijonov USD za odškodnino za premoženje izgnancev, ki je bilo po vojni zaplenjeno v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja. Do razpada Jugoslavije leta 1991 je Jugoslavija plačala 18 milijonov USD. Slovenija in Hrvaška, dve jugoslovanski naslednici, sta se dogovorili, da si delita preostanek tega dolga. Slovenija je prevzela 62 %, Hrvaška pa preostalih 38 %. Italija ni želela razkriti številke bančnega računa, zato je Slovenija leta 1994 odprla fiduciarni račun pri Dresdner Bank v Luksemburgu, o tem obvestila Italijo in začela plačevati svoj delež v višini 55 976 930 USD. Zadnje plačilo je moralo biti opravljeno januarja 2002. Rešitev zadeve med Hrvaško in Italijo se je do danes zavlekla. Nobeden od beguncev s Svobodnega tržaškega ozemlja doslej ni videl niti centa.

Zgodovinska razprava

Ugotovljeno je bilo, da so slovanski komunisti za etnično-politično čiščenje uporabljali pokole v fojbah. Italijanski predsednik Giorgio Napolitano je pokole in eksodus iz fojb označil za democid in etnično-politično čiščenje.

Slovenski zgodovinar Darko Darovec piše:

Za mešano italijansko-slovensko zgodovinsko komisijo:

• Fašistično zatiranje v okupirani Sloveniji in na Hrvaškem
• Pokoli v Foibe
• Nacionalni dan spomina na izgnance in fojbe
• Svobodno tržaško ozemlje
• Italijanska socialna republika
• Etnično čiščenje
• Istra
• Dalmacija
• Dalmatinski Italijani
• Italijanska kulturna in zgodovinska prisotnost v Dalmaciji
• Benetke in Dalmacija