Srednjeveška komuna

Srednjeveški meščani v zahodni Evropi v obdobju visokega srednjega veka so potrebovali zaščito pred brezpravnimi plemiči in razbojniki. Obzidano mesto je predstavljalo zaščito pred neposrednim napadom, ko pa je meščan zapustil mestno obzidje, je bil prepuščen na milost in nemilost pogosto nasilnim in brezpravnim plemičem na podeželju. Ker v večini srednjeveške Evrope ni bilo osrednje oblasti, ki bi zagotavljala zaščito, na primer policije (če uporabimo sodobno analogijo), je moralo vsako mesto samo poskrbeti za zaščito meščanov znotraj mestnega obzidja in zunaj njega. V ta namen so mesta ustanavljala tako imenovane komune.

Vsako mesto je imelo svojo občino in nobena občina si ni bila enaka, v osnovi pa so bile občine zapriseženi zavezniki za medsebojno obrambo. Ko je bila ustanovljena komuna, so se vsi člani zbrali in javno prisegli, da bodo v težavah branili drug drugega. Poleg tega so prisegli, da bodo ohranjali mir v samem mestu.

Kaj je pomenilo, da je član komune branil drugega? Če je bil član komune napaden zunaj mesta, je bilo očitno prepozno, da bi poklical na pomoč, saj je bilo malo verjetno, da bi bil kdo pravočasno v bližini. Namesto tega je komuna obljubila, da se bo napadalcu maščevala, obljuba maščevanja pa je bila oblika obrambe. Vendar kaj bi se zgodilo, če bi bil napadalec plemič z gradom, ki bi bil premočan za meščane? To se je pogosto dogajalo in mestna občina zagotovo ni mogla zbrati sil za napad na grad. Namesto tega bi lahko napadli plemičevo družino, požgali njegove pridelke, pobili njegove podanike ali uničili njegove sadovnjake. To je bilo nasilno maščevanje oči za oči.

Gibanje komun se je začelo v 11. stoletju v severni Italiji, ki je imela takrat najbolj urbanizirano prebivalstvo v Evropi, in v današnji Belgiji, ki je bila takrat prav tako razmeroma urbana. V začetku 12. stoletja se je razširilo v Francijo, Nemčijo, Španijo in drugam. V Angliji ni bilo nikoli veliko gibanja komun, saj je bila v primerjavi s tem precej dobro vodena kraljevina in ni potrebovala lokalnih zaščitnih sil. Čeprav je bil v večini primerov razvoj komun povezan z razvojem mest, so zlasti v Franciji in Angliji obstajale podeželske komune, ki so bile ustanovljene za zaščito skupnih interesov vaščanov.

Cerkev in kralj sta imela mešane odzive na komune. Po eni strani sta se strinjala, da sta varnost in zaščita pred brezpravnimi plemiči v najboljšem interesu vseh. Namen komun je bil ohraniti mir z grožnjo maščevanja, Cerkev pa je bila naklonjena končnemu rezultatu, tj. miru. Vendar je imela Cerkev svoje načine za uveljavljanje miru, kot je bilo na primer gibanje Božji mir in premirje. Po drugi strani pa so komune rušile red v srednjeveški družbi. Metode, ki so jih uporabljale komune, oko za oko, nasilje rojeva nasilje, na splošno niso bile sprejemljive za Cerkev ali kralja. Običajno so se smeli boriti le plemeniti gospodje, trgovski meščani pa so bili delavci in ne borci. Obstajal je občutek, da komune ogrožajo srednjeveški tristopenjski družbeni red: Tisti, ki delajo, tisti, ki molijo, in tisti, ki se borijo. Komune so prekoračile mejo med delom in bojem. Cerkev in kralj sta komune včasih sprejela, drugič pa ne. Eden najbolj znanih primerov zatrtja komune in posledičnega uporniškega mestnega upora se je zgodil leta 1112 v francoskem mestu Laon.

Vprašanja in odgovori

V: Pred čim so srednjeveški meščani potrebovali zaščito?

V: Kako so mesta zagotavljala lastno zaščito meščanom?

V: Kaj bi se zgodilo, če bi plemič napadel člana komune zunaj mestnega obzidja?

V: Kje so se najprej razvile komune?

V: Kako sta se na ta razvoj dogodkov odzvala Cerkev in kralj?

V: Kaj se je zgodilo, ko je Laon poskušal ustanoviti svojo komuno?

Išči po črki