Zvezno ministrstvo za notranje nemške odnose (nemško: Bundesministerium für innerdeutsche Beziehungen) je bilo zvezno ministrstvo Zvezne republike Nemčije, pristojno za odnose z Zahodno Nemčijo z Vzhodno Nemčijo (GDR). Njegova posebnost izhaja iz zahodnonemške državne politike v letih po drugi svetovni vojni: zahodna vlada je vztrajala pri stališču, da obstaja samo ena Nemčija in da ima Bonn edino legitimno zastopstvo nemškega naroda (t. i. Alleinvertretungsanspruch). Zaradi tega področja v odnosih z Vzhodno Nemčijo niso obravnavali prek ministrstva za zunanje zadeve, saj bi to pomenilo priznanje Vzhodne Nemčije kot tuje države.
Vloga in pristojnosti
Ministrstvo je bilo odgovorno za vse oblike stikov z vladnimi organi in institucijami Vzhodne Nemčije, za reševanje vprašanj, povezanih z nekdanjimi nemškimi ozemlji vzhodno od črte Odra–Nisa, ter za zadeve izgnancev, prisilno preseljenih oseb in njihovih potomcev. Skrbelo je za oblikovanje politik, ki so obravnavale status območij, ki so po vojni pripadla drugim državam, in za zaščito interesov Nemcev, ki so bili prizadeti zaradi meja in premikov prebivalstva. Ministrstvo je hkrati delovalo kot osrednja institucija za notranjenemško komunikacijo in koordinacijo zvezne politike glede "nemškega vprašanja".
Zgodovinski razvoj
Ministrstvo je bilo ustanovljeno leta 1949 kot Zvezno ministrstvo za gesamtdeutsche zadeve (nemško: Bundesministerium für gesamtdeutsche Fragen). V prvih desetletjih je njegova politika odražala zahodnonemski položaj o enotni Nemčiji in skrb za izgnance ter vprašanju ozemelj. S spremembo politične usmeritve konec 1960-ih in začetku 1970-ih, znani kot Ostpolitik, so se odnosi z vzhodnim delom Evrope in Vzhodno Nemčijo začeli normalizirati.
Leta 1969/1970, v času vladavine kanclerja Willyja Brandta, je prišlo do preimenovanja in prestrukturiranja ministrstva, kar je sovpadalo s podpisom pomembnih sporazumov, med drugim Pogodbe s Poljsko (Pogodba iz Varšave, 1970). S to pogodbo sta se Nemčija in Poljska dogovorili o dejanski meji na Odri in Nisi, kar je pomenilo odstopanje zahodnonemških teritorialnih zahtev do tistih območij. Jezik v pogodbene formulacije je bil skrbno izbran, ker je zahodna politika še naprej vsebovala idejo enotne Nemčije in formalnega nepopolnega priznanja Vzhodne Nemčije kot ločene suverene države; zato so bile nekatere formulacije natančno opredeljene in pragmatične.
V 1970-ih je bilo nadaljevanje procesa normalizacije tudi podpis Temeljne pogodbe (Basic Treaty) z Vzhodno Nemčijo leta 1972, ki je omogočila praktične oblike sodelovanja ob hkratnem ohranjanju posebnega pravno-političnega diskurza v Zahodni Nemčiji glede celotne Nemčije.
Ukiniti in prenos pristojnosti po združitvi
Po združitvi Nemčije 3. oktobra 1990 je smisel obstoja ločenega ministrstva, ki ureja notranjenemške zadeve, izgubil svoj namen. Ministrstvo je bilo formalno ukinjeno leta 1991, približno eno leto po združitvi. Njegove pristojnosti so bile prenesene na notranje ministrstvo in na druge zvezne urade. Poleg tega je bil vzpostavljen položaj komisarja vlade za nove zvezne dežele (Beauftragter der Bundesregierung für die neuen Bundesländer), kar je notranjemu ministrstvu in vladi omogočilo osredotočanje na integracijo vzhodnih zveznih dežel v pravni, upravni in gospodarski sistem zvezne republike.
V letih po združitvi so bile glavne naloge prenesenih pristojnosti predvsem usmerjene v:
- pravno in upravno vključitev zakonodaje in organov Vzhodne Nemčije v zvezni okvir,
- gospodarsko obnovo in razvoj infrastrukture v novih zveznih deželah,
- rešitev vprašanj lastninskih pravic, odškodnin in restitucij,
- socialno in politično izenačevanje življenjskega standarda med zahodnim in vzhodnim delom države.
Ministrstvo za notranje nemške zadeve je bilo pomemben del zahodnonemške politike glede vprašanj nemškega enotnega identiteta in reševanja posledic vojne in delitve države. Njegova zgodba odraža postopno preobrazbo politike Zahodne Nemčije od absolutne trditve enotne države do pragmatičnega sodelovanja in končne združitve ob spoštovanju mednarodnih sporazumov.
