Miocen je prva epoha neogenskega obdobja kainozoika. Začel se je pred približno 23,03 milijona let in končal pred približno 5,33 milijona let. Skalne plasti, ki označujejo začetek in konec miocena, so dobro proučene, a natančne vrednosti mejnih datumov so predmet stalnega preciziranja z metodami radiometričnega datiranja, magnetostratigrafije in biostratigrafije. Biota v tem času postaja vse bolj "moderna": številne družine rastlin in živali, ki jih poznamo danes, so že prisotne ali se intenzivno razvijajo.
Ime, delitev in meje
Miocen je poimenoval sir Charles Lyell. Ime izhaja iz grških besed μείων (meiōn, "manj") in καινός (kainos, "nov") in naj bi pomenilo "manj novejši" — Lyell je namreč ocenil, da v miocenu najdemo za približno 18 % manj sodobnih morskih nevretenčarjev kot v pliocenu.
Miocen običajno delimo na spodnji (aquitanijski in burdigalijski), srednji (langhijski in serravallijski) in zgornji (tortonijski in messinski) del. Meje miocena so določene s kombinacijo lokalnih in globalnih stratigrafskih kriterijev; miocenske meje niso določene z enim samim globalnim dogodkom, temveč jih pogosto opisujejo regionalne spremembe (na primer prehod iz toplejšega oligocena v hladnejši pliocen). Ko se je Zemlja ohlajala, je prešla iz oligocena v miocen in nato v pliocen — ta temperaturna sprememba je vplivala na razširjenost ekosistemov in cirkulacijo oceanov.
Podnebje in geologija
Miocen je zaznamovan z razgibanimi podnebnimi spremembami. V zgodnjem in srednjem miocenu je potekal kratkotrajni toplinski vrh (srednji miocenski klimatski optimum, približno 17–15 milijonov let), po katerem je sledilo postopno globalno ohlajanje in širitev ledenih pokrovov, zlasti na Antarktiki. Tekom miocena so se oblikovale velike geološke spremembe: dvig Himalaje in Alp, nadaljnje zapiranje ostankov Tethysa, spremembe v oceanografiji ter utrjevanje cirkulacije, ki je dolgoročno vplivala na odpornost klimatskih sistemov.
Na geološkem nivoju so v miocenu nastajali obsežni usedlinski kompleksi v morjih, v nekaterih regijah so nastajale evaporitne plasti (najbolj znana je pozna messinska faza, Messinski solinski dogodek), pogoste so bile spremembe morskih ravni, premiki tektonskih plošč in vulkanska aktivnost. Končno zapiranje nekaterih morskih prehodov je preoblikovalo globalne tokove in vplivalo na izmenjavo toplote med oceanih.
Rastline in živali
Rastline in živali v miocenu so bile že precej moderne, čeprav se današnje vrste še niso izoblikovale povsem. Obstajale so sodobne družine sesalcev in ptic; številni rodovi in družine so doživeli pomembno radiacijo. V rastlinstvu je pomemben dogodek širitev travišča. V drugi polovici miocena so se razširile trave z mehanizmom fotosinteze C4, kar je spodbudilo vznik in širjenje trajnostnih pašnjakov ter rast pretežno pašne favne.
Sesalci so v miocenu doživeli velike evolucijske spremembe: razširile so se različne vrste kopitarjev (tudi številne specializirane pasje in bikovske skupine), razvile so se sodobne skupine plenilcev in rastlinojedov, pojavile so se tudi številne vrste morskih sesalcev. Takrat je živelo približno 100 vrst opic, pri čemer so se ape (hominoidi) močno razvejale — v miocenu so bili raznoliki predniki današnjih opic in človeku sorodnih linij.
V morjih so bili zelo pogosti kiti. Razvile so se sodobne skupine opisanih kitov in drugih morskih sesalcev, razširili so se tudi tjulnji in školjke. Pojavili so se sodobni morski psi, vključno z velikim megalodonom, ki je najverjetneje predstavljal vrhovnega plenilca morskih ekosistemov. Morda je velikanski morski pes Carcharodon megalodon. lovil velike kite in druge velike morske živali.
Meje, fosili in pomen
Meje miocena so izvirno opredeljene z stratigrafskimi značilnostmi (mikrofosili, foraminifere, nannofosili), paleomagnetnimi podatki in radiometričnim datiranjem. Poglobljeno proučevanje miocenskih plasti nam omogoča razumevanje prehodov v podnebju, širjenja ekosistemov (na primer travišč) in evolucijskih dogodkov, ki so postavili temelje današnji biodiverziteti.
Na kratko: miocen (približno 23–5,33 milijona let) je obdobje prehoda od toplejših razmer k postopnemu ohlajanju, z velikimi tektonskimi premiki in pomembnimi spremembami v rastlinskih in živalskih skupnostih — obdobje, v katerem so se oblikovale številne moderne družine organizmov in so se začeli oblikovati ekosistemi, ki jih danes poznamo.
