Epoha v geologiji: definicija, glavne epohe in razvrstitev

Epoha v geologiji pomeni časovno enoto nižje ravni, ki je del večje enote — obdobja. Epohe so uporabljene za bolj natančno razčlenitev zgodovine Zemlje znotraj obdobij in so običajno zasnovane na opaznih spremembah v sedimentnih plasteh, fosilnih združbah ali geokemičnih izotopnih podpisih. Na primer, kainozoik (Cenozoik) je zdaj razdeljen na tri obdobja: paleogen, neogen in kvartar. Ta obdobja se nadalje delijo na epohe, med katere sodijo paleocen, eocen, oligocen, miocen, pliocen, pleistocen in holocen.

Kaj pomeni »epoha« in kako se razlikuje od drugih terminov

V kronostratigrafiji je »epoha« izraz za obsežnejšo enoto plasti (kronostratigrafska enota). V geokronologiji se lahko izraz prevaja kot obdobje časa (geološka starost). Pomembna ločnica:

• Kronostratigrafska epoha — fizične kamnine in sloji, ki so nastali v tem času.
• Geokronološka epoha — časovni interval med začetkom in koncem te kronostratigrafske enote.

Kriteriji in določanje mej

Meje med epochami določajo strokovnjaki Mednarodne komisije za stratigrafijo (ICS), del Mednarodne zveze geoloških znanosti (IUGS). Pri odločanju uporabljajo kombinacijo metod:

• GSSP (Global Boundary Stratotype Section and Point) — »zlati klina«; to je točka v naravnem profilu, ki definira spodnjo mejo določene enote.
• Biostratigrafija — prisotnost ali izginotje določnih fosilnih skupin.
• Magnetostratigrafija — obrati magnetnih polj v sedimentih ali vulkanskih kamninah.
• Radiometrično datiranje — absolutne starosti, pridobljene z izotopnimi metodami.
• Chemostratigrafija in sekvenčna stratigrafija — kemijske spremembe v slojih ter globalne spremembe morskih in sedimenkih sistemov.

Pri določitvi mej se ICS trudi zagotoviti, da so meje jasno prepoznavne in primerne za globalno korelacijo. Odločitve IUGS/ICS so sprejete po strokovnih procedurah in glasovanjih ter so javno objavljene v mednarodnih kronostratigrafskih kartah.

Glavne epohe kenozoika (približne starosti)

Za lažjo orientacijo so spodaj navedene epohe cenozoika z okvirnimi časovnimi mejami (v milijonih let — Ma). Vrednosti se občasno natančneje prilagajajo z novimi podatki in ratifikacijami:

• Paleocen: približno 66–56 Ma — obdobje po izumrtju dinozavrov, ponovni razmah sesalcev.
• Eocen: približno 56–33.9 Ma — toplo podnebje, razmah toploljubnih rastlin in sesalcev; vključuje dogodke kot je PETM (Paleocene–Eocene Thermal Maximum).
• Oligocen: približno 33.9–23.03 Ma — splošno ohlajanje in nastanek bolj odprtih travnatih habitatov.
• Miocen: približno 23.03–5.333 Ma — pomembne spremembe faune in širjenje travnikov; miocenski klimatski maksimum in kasnejše ohlajanje.
• Pliocen: približno 5.333–2.58 Ma — nadaljnje ohlajanje, tektonske spremembe in priprava na ledene cikle.
• Pleistocen: približno 2.58–0.0117 Ma — obdobje številnih ledenih ciklov (glacial–interglacial), velik vpliv na oblikovanje pokrajin in razvoj človeških populacij.
• Holocen: približno 0.0117 Ma (≈11.7 tisoč let) do danes — obdobje po zadnjem glacialnem maksimumu, stabilnejše podnebje, razvoj kmetijstva in civilizacij.

Opomba: Terciar je zgodovinski izraz, ki je danes običajno označen kot »deprecated« in je vključeval paleogen ter neogen. Za sodobno stratigrafijo se namesto terciarja uporabljata natančnejši pojmi.

Primeri mejnih dogodkov in aktualne razprave

• Meje med nekaterimi epochami so povezane z velikimi podnebnimi ali biološkimi dogodki (npr. PETM med paleocenomom in eocenom).
• Base kvartarja in začetki pleistocena so bili predmet razprav; ICS je v preteklosti sprejel premike posameznih mej na podlagi novih dokazov in GSSP lokalitet.
• Obstaja mednarodna razprava o uvedbi antropocena kot nove enote zaradi človekovega vpliva. Do danes (stanje v zadnjih letih) ta enota še ni formalno ratificirana kot del uradne kronostratigrafske lestvice, čeprav poteka aktivno delo in predlogi za njen sprejem (običajno se predlaga sredina 20. stoletja kot možna meja zaradi globalnih sledi, kot so radionuklidi, plastika in spremembe v sedimentih).

Svoje delo opisuje Mednarodna komisija za stratigrafijo (ICS) kot proces ocenjevanja, predlaganja in ratifikacije standardiziranih mej geoloških enot, vzdrževanja Mednarodne kronostratigrafske karte ter zagotavljanja smernic za enotno rabo terminologije. ICS pripravlja priporočila in dokumentacijo, ki podrobno pojasnjuje kriterije za določanje GSSP in drugih pomembnih stratigrafskih točk.