Paleocen: obdobje po izumrtju dinozavrov (66–56 milijonov let)
Paleocen je prvo geološko obdobje v paleogenu in obsega približno od 66 do 56 milijonov let nazaj. Začel se je po koncu krede in je trajalo približno 10 milijonov let. Sledila ji je eocenska doba. Paleocen predstavlja pomembno obdobje prehoda: svet se je moral opomogati po enem največjih izumrtij v Zemljini zgodovini in v tem času so nastale osnove za poznejši razvoj sodobnih kopenskih in morskih ekosistemov.
Mejne spremembe in izumrtja
Paleocen se je začel z velikim izumrtjem ob mejnem dogodku K–Pg, ki je nastopil ob približno 66 milijonih let. To izumrtje je bil kombiniran učinek padca meteorita (krater Chicxulub) in obsežnih vulkanskih izbruhov, ki so ustvarili Dekanske pasti na območju današnje Indije. Posledica je bilo izumrtje številnih skupin, med njimi neavijskih dinozavrov, morskih plazilcev, amonitov in mnogih morskih foraminifer.
Obdobje se je končalo z dramatično spremembo ob meji paleocen–eocen: paleocensko-eocenskim termičnim maksimumom, povezanem z velikim izpustom toplogrednih plinov in z anoksičnim dogodkom v globokem oceanu (DOAE). V globinah oceanov je takrat primanjkovalo kisika, kar je povzročilo množično izumrtje približno 35–50 % globokomorskih oblik, predvsem bentosnih foraminifer, in sovpadlo z velikimi spremembami v kopenskih družbah, zlasti med sesalci.
Podnebje in rastlinstvo
Po začetnem hlajenju takoj po trku se je paleocensko podnebje segrelo. Splošno je bilo bistveno toplejše kot današnje, z višjimi koncentracijami CO2 in brez trajnih ledenih pokrovov na polih. Zemlja je bila močno poraščena z gozdom — tudi polarne regije so bile porasle z drevesi in grmičevjem. Topla morja so segala tudi proti polarnim območjem, v tropskih okoliščinah pa so nastajali bogati koralni grebeni.
Morsko življenje
V najzgodnejšem paleocenu je bila raznolikost in številčnost morskih organizmov zmanjšana zaradi izumrtja ob koncu krede, vendar se je skozi paleocen morsko življenje postopoma obnavljalo in diverzificiralo. Po izumrtju velikih morskih plazilcev so morski psi dobili večjo vlogo kot vrhunski plenilci v oceanih. Morska favna je v veliki meri postala podobna sodobni — manjkali so predvsem morski sesalci, ki se pojavijo pozneje, v eocenu, in pomembna družina nekaterih morskih psov, Carcharhinidae, še ni bila razširjena.
Kopno: sesalci, ptice in rastline
Izumrtje neavijskih dinozavrov je odprlo ekološke niše, ki so jih hitro zapolnili sesalci. V paleocenu se pojavljajo zgodnji predstavniki številnih skupin, ki so kasneje postale pomembne: primati (zgodnji sorodniki), različne skupine kopenskih sesalcev, kot so zgodnji metaconični in rodbinsko raznoliki preteči predniki sodobnih kopitarjev, glodavcev in drugih redov. Ptice neorniti so prav tako doživele sevalno raznolikost in zasedle številne niše, ki so jih zapustili izumrli plazilci. Cvetnice (angiosperme) so bile prevladujoče rastline in so podpirale bogate kopenske ekosisteme.
Razvoj biodiverzitete in ekološke posledice
Med paleocenom je prišlo do postopne obnove in prilagoditve življenja na kopnem in v morju. Teleost ribe, nekatere skupine ramenski in školjkarji ter številni člani sodobnih rodov so začeli pridobivati pomembnejše vloge. Varnostne ponovne kolonizacije ekosistemov, razširjanje gozdov in toplo podnebje so omogočili pomembne evolucijske dogodke, predvsem hitro radikalno širjenje sesalcev.
Spornost o preživetju neavijskih dinozavrov
Obstajajo redke in sporne trditve, da so se neavijski dinozavri v nekaterih primerih morda obdržali v zgodnjem paleocenu (na primer v danski fazi). Kot primer se pogosto navaja najdba kosti noge hadrozavra v paleocenskih plasteh v Novi Mehiki; takšni primeri pa so večinoma pojasnjeni kot rewerk (t.j. premik in ponovno zakopavanje starejših fosilov v mlajše plasti) ali druge taphonomske zmede. Zato večina paleontologov ocenjuje, da zanesljivih dokazov za dolgotrajno preživetje neavijskih dinozavrov v paleocenu ni.
Pomen paleocena
Paleocen je ključen za razumevanje, kako biotske skupnosti reagirajo na velike motnje in kako hitro se lahko razvijejo nove skupine organizmov. To obdobje prikaže hitro evolucijsko radikalizacijo sesalcev, obnovo morskih ekosistemov in nastanek mnogih vrst, od katerih izhajajo današnje kopenske in morske skupine. Študije paleocena prispevajo tudi k znanju o odzivih podnebja in biodiverzitete na hitre spremembe okolja.
- Časovno obdobje: približno 66–56 milijonov let pred sedanjostjo.
- Začetek: mejo označuje K–Pg izumrtje (Chicxulub + Dekanske pasti).
- Konec: paleocensko-eocenski termični maksimum in povezani anoksični dogodki (DOAE).
- Podnebje: splošno toplo, brez stalnih polarnih ledenih pokrovov, bujne gozdne pokritosti.
- Biotske spremembe: množična prerazporeditev in radikalna sevalna diverzifikacija; obnova morskih ekosistemov.
Faze paleocena
Paleocen delimo na tri faze:
| Faza | Čas pred milijoni let |
| Thanetian | 59.2 – 56 |
| Selandian | 61.6 – 59.2 |
| Danian | 66 – 61.6 |
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je paleocen?
O: Paleocen je prva geološka doba v paleogenu. Začelo se je po koncu krede in je trajalo približno 10 milijonov let.
V: Kateri dogodek je zaznamoval začetek paleocena?
O: Začetek paleocena je zaznamovalo izumrtje K/T, ki ga je povzročila kombinacija padca meteorita (krater Chicxulub) in velikega vulkanskega poplavnega izbruha bazalta, ki je ustvaril Dekanske pasti na območju današnje Indije.
V: Kaj je povzročilo to izumrtje?
O: To izumrtje je povzročila kombinacija udarca meteorita (krater Chicxulub) in velikega vulkanskega poplavnega bazaltnega izbruha, ki je povzročil Deccan Traps na območju današnje Indije.
V: Kako dolgo je trajalo?
O: Paleocen je trajal približno 10 milijonov let.
V: Kaj mu je sledilo?
O: Paleocenu je sledila eocenska doba.
V: Kako se je končal?
O: Paleocen se je končal z izumrtjem, znanim kot paleocensko-eocenski toplotni maksimum, ki je bil anoksični dogodek v oceanu (DOAE). To pomeni, da je bila raven kisika v globokomorskih oblikah, kot so bentoške foraminifere, nizka, kar je povzročilo množična izumrtja med 35 in 50 %. V tem času so se močno spremenile tudi vrste sesalcev na kopnem.
