Hadrozavri (kar pomeni "velike kuščarice") so spadali v družino rastlinojedih dinozavrov z račjimi zobmi. Bili so eni najštevilčnejših in najuspešnejših dinozavrov v mlajši kredi, kar kažejo številni najdeni fosili po vsem svetu.

Hadrozavri so merili od približno 10 do 65 čevljev (3 do 20 m). Imeli so rogate, brezzobe kljunove in na stotine ličnih zob na straneh čeljusti, ki so tvorili t. i. "dentalne baterije" za učinkovito mletje rastlinske hrane. Nekateri predstavniki so imeli do približno 960 ličnih zob, ki so se nenehno nadomeščali.

Značilnosti

  • Ustna in zobna zasnova: Čeljusti z gostimi vrstami ličnih zob so omogočale močnejše žvečenje kot pri večini drugih rastlinojedih dinozavrov. Zobne plošče so delovale kot mlin.
  • Kljun: Sprednji del čeljusti je bil keratinski, tvoril je trd, brez zob kljun (kljunove) za obrezovanje rastlinja.
  • Pokrovci in grebeni: Pri nekaterih vrstah so se razvili veliki grebeni ali votli izrastki na lobanji. Grebeni so verjetno služili za vizualno signalizacijo, prepoznavanje vrst in morebiten resonančni prostor za proizvajanju zvokov.
  • Telesna drža in gibanje: Hadrozavri so bili sposobni hoditi tako na zadnjih kot na vseh štirih nogah — verjetno so bili sprva bipedalni in so se ob počivanju ali počasnejšem premikanju opirali na vse štiri. Imajo dolgo, močno repno os, pogosto ojačano s sklepnimi vlakni (ossified tendons), ki je služila kot uravnoteževalni element.
  • Koža in zunanjost: Ohranili so se odtisi kože pri nekaterih vrstah, ki kažejo na luskasto teksturo s ploščicami in ponekod večjimi ščiti.

Vrste in raznolikost

Družina Hadrosauridae je razdeljena na dve glavni skupini (poddružini): lambeozaurine (z votlimi, pogosto utripajočimi grebeni) in hadrozaurine (pogosto brez votlih grebenov ali s trdimi izrastki). V obeh skupinah je znana velika morfološka raznolikost — od manjših šibkejših oblik do velikih robustnih vrst.

Prehrana in ekologija

Hadrozavri so bili specializirani rastlinojedi. Z razvitimi zobnimi baterijami so učinkovito drobili in mletli listje, veje ter trše dele rastlin. Konkretne vrste hrane so vključevale praprotovke, cikase, iglavce in druge rastline, ki so bile razpoložljive v krednem okolju. Živeli so v različnih habitatah, predvsem na poplavnih ravninah, v bližini rek in obalnih območjih, kjer je bilo obilje rastlinske mase.

Razmnoževanje in družbeno vedenje

Fosilni dokazi, vključno z gnezdi, jajci in ostanki mladičev, kažejo, da so nekateri hadrozavri živeli v kolonijah in verjetno negovali svoje mladiče. Najdbe gnezd v Severni Ameriki in Aziji nakazujejo organizirano razmnoževanje in možno starševsko skrb (npr. znane vrste, kot je Maiasaura, povezane z nego potomcev).

Razširjenost in fosilni dokazi

Hadrozavri so se razširili po več delih sveta; fosile so našli predvsem v Severni Ameriki, Evropi in Aziji. Njihove bogate najdbe omogočajo paleontologom rekonstrukcijo anatomije, vedenja in raznolikosti znotraj skupine.

Izumrtje

Hadrozavri so izumrli ob mejni katastrofi na koncu krednega obdobja (kt/f mejna izumrtja). Kot ena najbolj raznolikih in razširjenih skupin rastlinojedih dinozavrov predstavljajo pomemben del razumevanja ekosistemov pred masačnim izumrtjem.

Ključne dejstva:

  • Čas: mlajša kreda.
  • Velikost: ~3–20 m dolžine; teža od nekaj sto kilogramov do več ton, odvisno od vrste.
  • Prehrana: rastlinojedi z dobro razvitimi zobnimi baterijami.
  • Glede gibanja: sposobni tako bipedalnega kot kvadrupedalnega gibanja.
  • Fosili: pogosti v Severni Ameriki, Evropi in Aziji (fosili).