Aspergerjev sindrom: znaki, vzroki in življenje z motnjo avtističnega spektra

Aspergerjev sindrom se lahko opazi in diagnosticira v zgodnjem otroštvu. Nihče ne ve točno, kaj ga povzroča, vendar naj bi imel genetski vzrok. Pri osebah z Aspergerjevim sindromom lahko del možganov, ki nadzoruje njihovo "socialno vedenje" (razumevanje in komuniciranje z drugimi ljudmi), raste ali deluje drugače. Drug del možganov, ki je lahko drugačen, je del, ki nadzoruje nekatere telesne gibe, na primer ravnotežje. Oseba s tem stanjem lahko hodi ali se obnaša nerodno in ima težave pri telesnih dejanjih, na primer pri športu. Prav tako lahko ponavlja telesne dejavnosti, kot so zibanje, mahanje z rokami ali tapkanje z nogami. Zdi se, da je ta bolezen pogosta v družini. Starši, ki imajo Aspergerjev sindrom, imajo pogosto otroke, ki imajo Aspergerjev sindrom ali drugo vrsto avtizma.

Aspergerjevega sindroma ni mogoče ugotoviti s testiranjem krvi ali pregledom telesa. Zdravnik se mora pogovoriti z osebo in drugimi ljudmi, ki jo dobro poznajo, opazovati, kako se oseba giblje in obnaša, ter spoznati njeno preteklost. Včasih zdravnik pomotoma meni, da ima oseba namesto tega shizofrenijo, obsesivno-kompulzivno motnjo, ADHD ali duševno zaostalost. Tourettov sindrom s "tiki" (ponavljajočimi se, nenadzorovanimi dejanji, kot so trzanje, mežikanje in kašljanje) se včasih pojavi skupaj z Aspergerjevim sindromom. Veliko ljudi z Aspergerjevim sindromom ima tudi ADHD in/ali OCD. Ocenjujejo, da ima več kot polovica oseb s tem sindromom tudi kakšno drugo vrsto sindroma, motnje, prizadetosti, bolezni ali obolenja. Priročnik MSD navaja, da "močni dokazi podpirajo genetsko komponento".

Ljudje z Aspergerjevim sindromom imajo normalno do visoko inteligenco. Kot otroci lahko potrebujejo posebno pomoč doma in v šoli, da se naučijo socialnega vedenja. Sindroma ni mogoče izboljšati z jemanjem zdravil. Osebe s to boleznijo včasih dobijo zdravila, ki jim pomagajo pri depresiji, s katero se osebe s sindromom pogosto srečujejo.

Ljudje z Aspergerjevim sindromom se težko vključijo v družbo drugih ljudi. To družbeno nerodnost so poimenovali "aktivni, a nenavadni". Odrasli, ki imajo to motnjo, se običajno naučijo dovolj "spretnosti za spoprijemanje", da se vedejo na način, ki se zdi normalen, vendar pogosto z nekaj razlikami. Večina oseb s tem sindromom lahko jasno komunicira s prijatelji in družino. Več težav imajo lahko pri sporazumevanju z novimi ljudmi. Ljudje s tem sindromom se lahko med pogovorom včasih zdijo nesramni ali nezainteresirani, ne da bi s tem mislili kaj narobe. Kadar jim ne gre vse po načrtih, so lahko tudi pod stresom ali vznemirjeni.

Značilnosti

Značilnosti Aspergerjevega sindroma so:

• Vključevanje v dolge, enostranske pogovore, ne da bi opazili, ali jih poslušalec posluša ali poskuša spremeniti temo.
• Nenavadna neverbalna komunikacija, na primer pomanjkanje očesnega stika, malo obraznih izrazov ali nerodna drža telesa in geste.
• intenzivna obsedenost z enim ali dvema specifičnima, ozkima predmetoma, kot so baseballska statistika, vozni redi vlakov, vreme ali kače.
• Zdi se, da ne razume, ne sočustvuje ali ni občutljiv za čustva drugih.
• Težave pri branju drugih ljudi ali razumevanju humorja
• monoton, tog ali nenavadno hiter glas.
• Morda je raje sam.
• se zatakne v lastni glavi
• ima čudne misli in predsodke o zunanjem svetu.
• težave pri spoznavanju novih ljudi
• Ne uživa v takojšnjih spremembah
• Nelagodno se počuti ob ljudeh, običajno neznancih.
• je pozoren na podrobnosti in opazi malenkosti.
• sledijo svojim navadam, rutini in tradicijam, na primer vedno kupujejo isto vrsto hrane in pijače ali vedno znova poslušajo isto pesem.

Aspergerjev sindrom je opazen, ko se oseba v socialnih situacijah obnaša drugače. Njihova socialna oviranost je lahko na različnih ravneh. Vsi, ki imajo Aspergerjev sindrom, nimajo enake stopnje. Ta značilnost ni edina. Nekdo, ki ne mara ljudi na splošno, nima nujno Aspergerjevega sindroma. Druge značilnosti, ki jih je mogoče prepoznati, so, da Aspergerjevi ljudje sovražijo vse spremembe v svoji rutini. Prav tako ne marajo očesnega stika. Večinoma se mu poskušajo izogniti. Odvrnejo pogled. Običajno imajo ljudje, ki se spopadajo z Aspergerjevim sindromom, manj obrazne mimike kot kdor koli drug. Značilnosti so številne. Če ima nekdo le nekatere od teh značilnosti, z njim verjetno ni težav. Običajno ljudje s tem sindromom težijo k temu, da si brundajo ali izgovarjajo različne zvoke, ki so jih slišali v svoji okolici, na primer glas novinarja, človeka na radiu, besedila pesmi, besede, stvari, ki so jih prebrali, ali to, kar običajno govorijo ljudje okoli njih. Te besede ali besedne zveze lahko vedno znova omenjajo.

V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je zdravnik Hans Asperger preučeval nekaj otrok, ki so bili drugačni od večine drugih otrok, ki jih je poznal, vendar so si bili med seboj podobni. Poimenoval jih je "mali profesorji", ker so se mu zdeli zanimivi, in o njih napisal knjigo. Dr. Asperger je menil, da imajo njegovi "mali profesorji" drugačno osebnost.

Dr. Lorna Wing je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja po raziskavi dela Hansa Aspergerja za osebe z visokofunkcionalnim avtizmom izumila ime "Aspergerjev sindrom".

Leta 1994 je bil Aspergerjev sindrom dodan v Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM-IV).

Leta 2013 je bil Aspergerjev sindrom odstranjen iz DSM.

Aspergerjeva bolezen je ena od številnih ločenih avtističnih motenj, ki jih je še vedno mogoče diagnosticirati z uporabo ICD, vendar jih je v DSM mogoče najti kot motnjo avtističnega spektra ali avtistično motnjo; zaradi jasnosti se pogosto imenuje motnja avtističnega spektra. Izvajalci, ki uporabljajo DSM, lahko dokumentirajo in se sklicujejo na vašo avtistično motnjo po ICD, vam zagotovijo dodatno avtistično motnjo po DSM ali pa zagotovijo kombinacijo obeh oznak (npr. motnja avtističnega spektra "Aspergerjeva" 299.00 (F84.0), s specifično motnjo učenja, blaga).

Aspergerjev sindrom je veliko pogostejši pri moških kot pri ženskah. Po statističnih podatkih so na vsako žensko prizadeti trije moški.

O pogostosti sindroma se veliko razpravlja, saj obstajajo številke, ki kažejo zelo različne številke. Vendar pa je verjetno, da je pogostost od 1 na 250 do 1 na 10.000 oseb. V pregledu epidemioloških študij o otrocih iz leta 2003 je bilo ugotovljeno, da je stopnja avtizma od 0,03 do 4,84 na 1.000 otrok, pri čemer je razmerje med avtizmom in Aspergerjevim sindromom od 1,5 : 1 do 16 : 1.