MS Explorer: antarktična ladja, potopila se 2007 ob Južnih Šetlandih

MS Explorer je bila potniška ladja (MS = motorna ladja), znana tudi kot MS Lindblad Explorer (do 1985) in MS Society Explorer (do 1992). Registrirana je bila v Liberiji. Zasnovana je bila za plovbo po hladnih območjih, predvsem po območjih okoli Antarktike, in je veljala za eno prvih komercialnih ekspedicijskih ladij, prilagojenih za takšne razmere. Ladjo je prvotno naročil švedski raziskovalec Lars-Eric Lindblad (Lars‑Eric Lindblad), kasneje pa je bila večkrat prodana; njen zadnji lastnik je bilo turistično podjetje G.A.P. Adventures iz Toronta, ki je Explorer kupilo leta 2004.

Poleg tega, da je bila Explorer prva potniška ladja, zgrajena posebej za plovbo po mrzlih vodah Antarktičnega oceana, je postala tudi prva ladja, ki se je tam potopila. Do nesreče je prišlo 23. novembra 2007, ko je ladja naletela na neidentificiran potopljen predmet (najverjetneje potopljen kos ledu), zaradi česar je v trupu nastala razpoka velikosti približno 25 × 10 cm. V zgodnjih jutranjih urah so se iz Explorerja vsi sproščeno in uspešno rešili, potem ko je v bližini Južnih Shetlandskih otokov v Južnem oceanu v trup začela vdirati voda. Reševanje so izvedli predvsem z reševalnimi čolni in s pomočjo bližnjih plovil ter helikopterjev; pri tem ni bilo smrtnih žrtev.

Lokacija potopa in tehnični podatki

Čilska mornarica je potrdila položaj potopa približno na tem mestu: 62 stopinj 24 minut južne širine in 57 stopinj 16 minut zahodne dolžine, med Južnimi Šetlandskimi otoki in Grahamovo zemljo, v ožini Bransfield. Globina na tem območju je približno 2 000 čevljev (600 m), zato je bila možnost takojšnjega dviga ali celovite sanacije izredno omejena.

Vzroki, posledice in odziv

Raziskave in poročila so nakazala, da je do preboja ploskve verjetno prišlo zaradi trka s potopljenim delcem ledu, čeprav so bile preiskave otežene zaradi oddaljenosti in ekstremnih pogojev. Po potopu so okoljske organizacije in oblasti opozarjale na tveganje izlitja goriva v občutljivi antarktični ekosistem. Zaradi tega so bile kasneje izvedene operacije za odstranitev preostankov pogonskega goriva z vrha potopljene ladje in druge ukrepe za zmanjšanje okoljskih posledic.

Nesreča Explorerja je sprožila razprave o varnostnih standardih pri komercialnih plovbah v polarnih vodah. Dogodek je prispeval k pritisku na mednarodne pomorske organizacije in prevozna podjetja, da izboljšajo ukrepe za preprečevanje nesreč v ledenih vodah, boljše usposabljanje posadk, okrepitev trupov in jasnejša pravila za operacije v polarnih območjih. Leta kasneje so bile sprejete strožje smernice in standardi (vključno z mednarodnimi prizadevanji za polarni varnostni okvir), ki naslavljajo nekatere ranljivosti, ki jih je nesreča razkrila.

Kljub tragičnemu potopu in izgubi ladje je reševanje potekalo v organizirani obliki in brez izgub človeških življenj. Ostanki Explorerja počivajo na dnu Južnega oceana in služijo kot opomin na nevarnosti, ki jih predstavljajo polarne razmere za pomorski promet in turizem v enem najbolj krhkih okolij na Zemlji.

Sinking

Ladja je 11. novembra 2007 zapustila Ushuaio v Argentini in se podala na 19-dnevno križarjenje, namenjeno sledenju poti raziskovalca 20. stoletja Ernesta Shackletona skozi Drakeov prehod (območje, ki je običajno burno in z razburkanim morjem). Po obisku Falklandskih otokov in otoka Južna Georgija je Raziskovalec 23. novembra 2007 v ožini Bransfield blizu otoka King George v Antarktičnem oceanu, blizu Južnih Shetlandskih otokov, naletel na neidentificiran potopljen predmet. Objekt, v katerega je Explorer trčil, je na levi strani ladje povzročil luknjo velikosti 25 × 10 cm, ki je omogočila vdor morske vode v ladjo.

Okoli 03:00 UTC je potnik poročal o morski vodi v kabini. Čeprav po nekaterih poročilih ni bilo opaznega udarca ali vsaj nič več kot običajno škripanje ledu, ki se pojavi med plovbo po zaledenelih vodah, druga poročila navajajo, da je prišlo do glasnega udarca. Nekatera poročila tudi navajajo, da je ladja trčila v ledeno goro na desni strani Explorerja, medtem ko je posadka ocenjevala škodo, ki jo je povzročil prvotni udarec na levi strani ladje.

Ladja je ob 04:24 UTC poslala klic za pomoč, reševalne operacije pa sta hitro uskladila Prefectura Naval (Obalna straža) Argentinske republike in Center za iskanje in reševanje Čilske mornarice. Čile je poslal ledolomilca Almirante Viel in bližnje komercialne ladje, vključno z MN Ushuaia, National Geographic Endeavor in norveško obalno ekspresno ladjo MS Nordnorge, ki je v tistem času delovala kot potniška potniška potniška ladja. Ob 7.30 UTC je vseh 91 potnikov, 9 vodnikov in 54 članov posadke iz več kot 14 držav zapustilo ladjo in se vkrcalo na rešilne splave, na katerih so pluli tri do štiri ure, dokler jih ni pobrala norveška ladja MS Nordnorge, ki je prispela na kraj dogodka ob 10.00 UTC. Domneva se, da se je Explorer potopil okoli 19:00 UTC. Po naključju je ladja MS Nordnorge prej leta 2007 sodelovala pri drugem reševanju na Antarktiki, ko je evakuirala 294 potnikov s sestrske ladje MS Nordkapp, ko je ta nasedla na otoku Deception, ki je del istega oddaljenega arhipelaga Južnih Šetlandskih otokov.

Nekatere od tistih, ki jih je rešila ladja Nordnorge, so prepeljali na čilsko postajo Eduardo Frei Montalva na otoku King George. Kasneje so jih s transportnim letalom C-130 Hercules čilskih zračnih sil prepeljali v Punta Arenas v Čilu v dveh ločenih letih v soboto, 24. novembra, in nedeljo, 25. novembra 2007. Približno 70 preživelih so prepeljali v urugvajsko bazo Artigas. Explorer se je potopil v 20 urah po trku z neznanim potopljenim predmetom, ki naj bi bil led.

Lokacija King George Island

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je MS Explorer?

V: Kaj pomeni MS v besedi MS Explorer?

V: Kdo je bil prvotni lastnik ladje Explorer?

V: Kdo je bil zadnji lastnik Explorerja?

V: Kdaj se je Explorer potopil?

V: Kje se je Explorer potopil?

V: Kaj je bil vzrok potopitve Explorerja?

Išči po črki