MS Explorer je bila potniška ladja (MS = motorna ladja), znana tudi kot MS Lindblad Explorer (do 1985) in MS Society Explorer (do 1992). Registrirana je bila v Liberiji. Zasnovana je bila za plovbo po hladnih območjih, predvsem po območjih okoli Antarktike, in je veljala za eno prvih komercialnih ekspedicijskih ladij, prilagojenih za takšne razmere. Ladjo je prvotno naročil švedski raziskovalec Lars-Eric Lindblad (Lars‑Eric Lindblad), kasneje pa je bila večkrat prodana; njen zadnji lastnik je bilo turistično podjetje G.A.P. Adventures iz Toronta, ki je Explorer kupilo leta 2004.
Poleg tega, da je bila Explorer prva potniška ladja, zgrajena posebej za plovbo po mrzlih vodah Antarktičnega oceana, je postala tudi prva ladja, ki se je tam potopila. Do nesreče je prišlo 23. novembra 2007, ko je ladja naletela na neidentificiran potopljen predmet (najverjetneje potopljen kos ledu), zaradi česar je v trupu nastala razpoka velikosti približno 25 × 10 cm. V zgodnjih jutranjih urah so se iz Explorerja vsi sproščeno in uspešno rešili, potem ko je v bližini Južnih Shetlandskih otokov v Južnem oceanu v trup začela vdirati voda. Reševanje so izvedli predvsem z reševalnimi čolni in s pomočjo bližnjih plovil ter helikopterjev; pri tem ni bilo smrtnih žrtev.
Lokacija potopa in tehnični podatki
Čilska mornarica je potrdila položaj potopa približno na tem mestu: 62 stopinj 24 minut južne širine in 57 stopinj 16 minut zahodne dolžine, med Južnimi Šetlandskimi otoki in Grahamovo zemljo, v ožini Bransfield. Globina na tem območju je približno 2 000 čevljev (600 m), zato je bila možnost takojšnjega dviga ali celovite sanacije izredno omejena.
Vzroki, posledice in odziv
Raziskave in poročila so nakazala, da je do preboja ploskve verjetno prišlo zaradi trka s potopljenim delcem ledu, čeprav so bile preiskave otežene zaradi oddaljenosti in ekstremnih pogojev. Po potopu so okoljske organizacije in oblasti opozarjale na tveganje izlitja goriva v občutljivi antarktični ekosistem. Zaradi tega so bile kasneje izvedene operacije za odstranitev preostankov pogonskega goriva z vrha potopljene ladje in druge ukrepe za zmanjšanje okoljskih posledic.
Nesreča Explorerja je sprožila razprave o varnostnih standardih pri komercialnih plovbah v polarnih vodah. Dogodek je prispeval k pritisku na mednarodne pomorske organizacije in prevozna podjetja, da izboljšajo ukrepe za preprečevanje nesreč v ledenih vodah, boljše usposabljanje posadk, okrepitev trupov in jasnejša pravila za operacije v polarnih območjih. Leta kasneje so bile sprejete strožje smernice in standardi (vključno z mednarodnimi prizadevanji za polarni varnostni okvir), ki naslavljajo nekatere ranljivosti, ki jih je nesreča razkrila.
Kljub tragičnemu potopu in izgubi ladje je reševanje potekalo v organizirani obliki in brez izgub človeških življenj. Ostanki Explorerja počivajo na dnu Južnega oceana in služijo kot opomin na nevarnosti, ki jih predstavljajo polarne razmere za pomorski promet in turizem v enem najbolj krhkih okolij na Zemlji.
