Aštarta (Astarte): kanaanska kraljica nebes, boginja ljubezni in vojne

Aštarta - kanaanska kraljica nebes, boginja ljubezni in vojne. Odkrij njeno zgodovino, kult, povezave z Ištar, Izido in Afrodito ter vpliv na starodavni Bližnji vzhod.

Astarte/Aštoreth, znana tudi kot Athtart, Ashtoreth ali Ashtart, je ena najpomembnejših božanstev starodavnega Bližnjega vzhoda, pogosto imenovana »kraljica nebes«. V različnih regijah so ji Kanaanci in drugi prebivalci včasih žgali daritve in ji prinašali obredne prošnje (npr. omenjeno v Jeremiju 44). Aštarta je bila boginja ljubezni, plodnosti in tudi vojne; v nekaterih literarnih in arheoloških virih ima toliko skupnih značilnosti s svojo »sestro« Anat, da so ju znanstveniki domnevali sprva celo kot različna izraza istega božanstva. Njuni imeni sta vplivala na nastanek aramejske boginje Atargatis, poznane kot sirijska mati‑boginja s pomensko vezjo na vodo in ribe.

Poreklo imena in jezikovni pomen

Ime Astarte je semitskega izvora; grška oblika Astarte izpeljana iz feničanskega/pohlevnega prehoda imena. V hebrejski Bibliji se pojavlja obliko Aštoreta (Ashtoreth), kjer je pogosto prikazana v nasprotju z izraelitskim bogoslužjem. V biblijskih tekstih so se pojavili tudi izrazi in besedne igre, s katerimi so starodavni pisci izražali prezir do poganskih kultov — recimo s povezanostjo z besedo boshet (»sramota«) kot retorično sredstvo, da bi označili te prakse za neprimerne. Pomembno je vedeti, da so to zgodnjesemitske in kasneje polemične interpretacije šele del zgodbe o tem božanstvu.

Geografsko in kulturno širjenje

Astarta je bila posebej pomembna v fenicijskih mestih Tiru, Sidonu in Elatu ter v drugih pomorskih središčih vzhodnega Sredozemlja. Njeno čaščenje je razširjeno tudi v Ugaritu, Egiptu, pri Hetitih in v širšem Kanaanu. V mezopotamskem prostoru ima sorodnico v boginji Ištar (Inanna), zato ju pogosto obravnavajo kot različne regionalne različice istega arhetipa božanstva ljubezni, plodnosti in bojevanja.

Vloge in obredne prakse

Astarta je bila hkrati boginja spolne ljubezni in plodnosti (varuhinja zakonske in rodne plodnosti) ter bojevnik, kar se zdi na prvi pogled protislovno, a v kontekstu starodavnih religij ni redko: boginje so tehtale življenje in smrt, rojstvo in vojno. Čaščenje je vključevalo žrtvovanja (živali, žit), votivne darove in obrede za zaščito mest in ladij. Nekateri antični viri omenjajo tudi obrede, ki jih sodobni raziskovalci pogosto označujejo kot možnosti ritualne spolnosti, a to področje ostaja predmet znanstvene razprave in previdnega branja virov — neposrednih dokazov o institucionalizirani »svetiški prostituciji« je malo in interpretacije so različne.

Ikonografija

Astarto pogosto upodabljajo kot močnejšo žensko figuro, včasih nagrajeno ali delno gola (simbol plodnosti), v drugih primerih oboroženo ali s simboli moči (npr. leva, ki simbolizira bojevanje, ali konjske motive). Povezave s planetom Venero so pogoste — podobno kot Ištar je Astarta v astralnih kultih povezana s zvezdo večerjo/jutranjo (Venus). Arheološki material (stela, pečatne upodobitve, votivni kipi) iz feničanskih in ugaritskih najdb bogato ilustrira njeno prisotnost v religioznem življenju regije.

Sinhronizacija z drugimi boginjami

Zaradi mobilnosti ljudi in trgovine se je Astarta pogosto združevala ali identificirala z lokalnimi božanstvi. V Egiptu so jo povezovali z Izido in Hathor (boginji povezanima z nebom, materinstvom in ženskostjo). V grško‑rimskem svetu so jo primerjali oziroma enačili z Afrodito, Artemido ali Junono v odvisnosti od lokalnih vidikov kulta. Takšna sinteza je tipična za antični politeizem, kjer so tuji bogovi prevzemali značilnosti domačih božanstev.

Pojavljanje v Svetem pismu in biblijski pogled

V hebrejskih svetopisemskih besedilih se ime Aštoreta pojavlja večkrat kot simbol poganskih praks, s katerimi so se Izraelci po mnenju prerokov nevarno družili (npr. Jeremija in drugi preroki omenjajo oboževanje tujih bogov). V teh besedilih najdemo tudi retorične postopke, s katerimi avtorji izražajo sovražnost do poganskih kultov (kot omenjeno zgoraj). Vendar zgodovinska in arheološka analiza kažeta, da je bil kulturni vpliv Astarte širok in zapleten ter da se ga ne da enostavno označiti zgolj za »obsodbo«. Astarta je bila del vsakodnevnega religioznega življenja mnogih ljudi na Bližnjem vzhodu.

Arheološki viri in sodobna interpretacija

Našli so številne pečatne upodobitve, stela in votivne predmete, posvečene Astarti ali njenim sorodnim oblikam. Teksti iz Ugarita in epigrafski zapisi iz Feničanskega in Kananskega prostora nudijo bogat konglomerat imen, epitetov in obrednih praks, kar omogoča sodobnim znanstvenikom rekonstruirati kompleksno sliko njenega kulta. Današnje razumevanje Astartin potrjuje, da je šlo za večplastno božanstvo z različnimi funkcijami in lokalnimi različicami.

Čeprav so v popularnih predstavah pogosto izpostavljeni le neki vidiki (npr. ljubezenska boginja ali »pagan« antagonist v Bibliji), nas zgodovina uči, da je bila Astarta ključna figura v religioznem in kulturnem prostoru celotnega vzhodnega Sredozemlja — boginja, ki je povezovala plodnost, ljubezen, astralno simboliko in tudi vojaško moč. V nekaterih egipčanskih sinteznah so jo zato poimenovali in poistovetili z Izido; v drugih tradicijah pa je ostala svojstvena in avtonomna sila v panteonu.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je Astarte?

V: Ali je imela Astarta sestro?

V: Ali sta bili Astarta in Anat prvotno obravnavani kot eno samo božanstvo?

V: Kakšen pomen ima Astarta kot glavno božanstvo nekaterih sredozemskih morskih pristanišč?

V: Kako so hebrejski učenjaki razlagali pomen Aštorete, omenjene v Svetem pismu?

V: Kaj pomeni izraz "Aštarota" v hebrejščini?

V: S katerimi božanstvi je bila Aštarta asimilirana v grško-rimskem svetu?

Išči po črki