Bes je bil staroegipčanski bog zaščite nosečnic, novorojenčkov in družine. Običajno so ga upodabljali kot pritlikavca z izrazitim, grobim obrazom, oblečenega v levjo kožo. Za razliko od večine egipčanskih bogov Bes ni bil prikazan v profilu, temveč pogosto v polnem obrazu, kar poudarja njegovo neposrednost in strašno, a hkrati varovalno vlogo. Njegov videz ni podoben tipičnim egipčanskim upodobitvam in ima podobnosti z bogovi iz drugih delov Afrike.
Izgled in simbolika
Bes je bil ponavadi majhen, z obilno brado, izbuljenimi očmi, širokim jezikom in ukrivljenimi nogami; pogosto je nosil levjo kožo ali imel levje poteze, kar je krepilo njegovo povezavo z močjo in zaščito pred plenilci. Včasih je imel tudi rep ali nagajive poteze obraza, ki so ob otroku sprožale smeh — namerno so uporabljali groteskne in komične elemente, da bi odgnali zle duhove.
Vloga pri rojstvu in v družini
Bes je bil predvsem bog varstva v času poroda in zgodnjega otroštva. Da bi med porodom odganjal demone, je Bes plesal po sobi, tresel s svojo ropotuljo in kričal, s tem pa so poskušali prestrašiti oziroma zmedeti zle sile, ki bi lahko škodovale materi ali otroku. Ko se je otrok rodil, so številne upodobitve in amuleti Besa nameščali ob novorojenčku, da bi ga varoval. Če se je otrok brez očitnega razloga smejal ali nasmehnil, so Egipčani pogosto verjeli, da je Bes nekje v sobi in dela smešne obraze, s čimer otroka zabava in ščiti.
Kult, uporaba in predmeti
Bes je bil izjemno priljubljen pri običajnih ljudstvih in v gospodinjstvih — njegovi motivi so se pojavili na številnih vsakdanjih predmetih: amuletih, ogledalih, nakitu, leseni opremi otroških posteljic, posteljah pri porodu in kozmetičnih škatlah. Njegove upodobitve so pogosto krasile tudi psihoaktivne predmete, ki so jih uporabljali pri ritualih za odbijanje zla, pa tudi glasbene instrumente (npr. sistrum), ropotulje in tamburine, s katerimi so ustvarjali hrup in ples v času poroda.
Običajni Egipčani so Besu pripisovali tudi zaščito pred kačami, škorpijoni in drugimi nevarnimi živalmi ter pred negativnimi vplivi bolezni in čarovnij. Zaradi tega so ga pogosto upodabljali na predmetih, namenjenih otrokom in ženskam, ter nosili kot talisman.
Izvor imena in etnične povezave
Zdi se, da je njegovo ime povezano z nubijsko besedo za mačko, besa, kar dobesedno pomeni zaščitnik. Ta povezava nakazuje, da so Egipčani spoznali in prevzeli elemente iz kulturnih vplivov južno od njihovega območja, zato je bila čaščenje Besa v Egiptu verjetno del širšega medkulturnega izmenjevanja v regiji. Mačke same so v Egiptu imele pomembno praktično vlogo — lovile so kače in glodavce (na primer miši), ki bi lahko uničile pridelke in ogrozile prehrano — zato je bila ideja varuha, ki ščiti dom in družino, naravno cenjena.
Različice in trajnost
Ob Besa je obstajala tudi ženska različica, pogosto imenovana Beset ali ostale lokalne variacije, ki je imela podobne varovalne naloge za ženske in otroke. Kult Besa je ostal priljubljen skozi več obdobij egipčanske zgodovine, še posebej v novem kraljestvu in kasneje v ptolemajski in rimski dobi, saj je bil tesno povezan z vsakdanjim življenjem in domačimi rituali. Njegov preprost, neposreden in hkrati strašen videz je bil za mnoge ljudi v Egiptu in sosednjih območjih logična izbira kot varuh pred nevidnimi nevarnostmi.
Bes tako predstavlja primer božanstva, ki ni osrednje povezano s državno religijo in templji, temveč s praktično zaščito posameznika in družine — njegova priljubljenost pri širših plasteh prebivalstva odraža potrebo po varnosti v ranljivih trenutkih, kot je porod in zgodnje otroštvo.


