Vijeglavke Novega sveta (Icterus) — opis, gnezdenje in selitve

Vijeglavke Novega sveta (Icterus): popoln vodič — opis videza, gnezdenja, prehrane in selitvenih navad. Odkrijte konvergentno evolucijo in živopisne vrste.

Vijeglavke novega sveta so skupina ptic iz rodu Icterus. Sodijo v družino kosov in niso v sorodu s starosvetnimi vijeglavkami iz družine Oriolidae. Čeprav niso sorodne, so icteridne vrste po velikosti, prehrani, vedenju in močno kontrastnem oprsju presenetljivo podobne starosvetnim vijeglavkam — to je dober primer konvergentne evolucije.

Opis

Rod Icterus obsega približno 30–35 vrst vijeglavk, razširjenih po Srednji in Južni Ameriki ter zahodnem delu Severne Amerike. Tipične so vitke postave z dolgim repom in koničastim kljunom. Samci so pogosto črno in živo rumeno ali oranžno obarvani z belimi oznakami; samice in nezrele ptice so bolj neopazne in temnejše. Perje se običajno menja vsako leto (Ličijo se), pri čemer se pojavlja močan spolni dimorfizem pri številnih vrstah.

Prehrana in vedenje

Vijeglavke se predvsem prehranjujejo z žuželkami, vendar uživajo tudi nektar, sadje in včasih semena. Nekatere vrste lovijo plen med letom ali prebiračejo skorjo in listje v iskanju žuželk in ličink. Mnoge vrste so teritorialne v času gnezditve; izven sezone se lahko združujejo v manjše jate ali se vseljujejo v mešane jate z drugimi vrstami ptic.

Gnezdenje

Gnezdo je značilna pletena, podolgovata vreča, ki visi na konici veje ali v grmu. Pri večini vrst gnezdo sploh gradi samica ali pa par sodeluje pri gradnji; material so vlakna, trave in rastlinski prameni. Običajna velikost legla znaša običajno 2–5 jaj, najpogosteje 3–4. Inkubacija traja približno 12–14 dni, izvaljeni mladi pa zapustijo gnezdo po približno 10–16 dneh. Gnezdenje poteka predvsem na drevesih in grmih, pogosto v robovih gozdov, parkih in nasadih.

Selitve

Vrste, ki gnezdijo v območjih z mrzlimi zimami, so izrazito selivske — selijo se proti jugu v toplejše kraje pozimi. Primeri selivk vključujejo vrste, ki prezimujejo v Srednji Ameriki ali na Karibih. Subtropske in tropske vrste so bolj sedentarne (se ne selijo) ali izvajajo le lokalne oziroma altitudinalne selitve.

Taksonomija in izvor imena

Ime "oriol" je Albertus Magnus prvič zapisal v latinski obliki oriolus okoli leta 1250 in ga označil za onomatopeično, iz pesmi evropske zlate čigre. Klasični avtorji so rodovno ime Icterus uporabljali za ptico z rumenim ali zelenim perjem; v sodobnem času je bila ta vrsta prepoznana kot zlata uharica. Naravoslovec Brisson je zaradi podobnosti videza napačno uporabil ime Icterus za ptice Novega sveta, kar je pozneje ostalo v uporabi za ameriške vijeglavke.

Ogroženost in varstvo

Večina vrst ni kritično ogroženih, vendar se nekatere soočajo s pritiski zaradi izgube habitata, onesnaženja, uporabe pesticidov in oslabitve primernih gnezdišč. Tudi gnezdna parasitizacija s strani vrst, kot je Molothrus (črnoglavih cowbirdov), lahko negativno vpliva na uspešnost gnezdenja pri nekaterih populacijah. Ohranjanje gozdnih robov, mokrišč in drevja v pokrajinah ter nadzor nad invazivnimi vrstami prispevata k zaščiti vijeglavk.

Vijeglavke so zaradi živih barv, raznovrstnih glasov in značilnih visečih gnezd priljubljene med opazovalci ptic. Nekatere vrste, kot so baltimska ali mehiška oriole, so tudi kulturno prepoznavne in pogosto prikazane v lokalnih razpravah o naravovarstvu.

Vprašanja in odgovori

V: V katero družino spadajo novosvetske vijeglavke?

V: Kako se razlikujejo vijeglavke novega sveta od vijeglavk starega sveta?

V: Kako je videti samčevo oprsje oriole iz novega sveta?

V: Kakšno hrano jedo?

V: Kakšno gnezdo si zgradijo?

V: Ali so vse vrste selivke?

V: Od kod izvira ime "oriole"?

Išči po črki