Plemeniti divjak: izvor, razvoj in pomen koncepta naravnega človeka

V 17. stoletju je bil lik "dobrega divjaka" kot vidik romantičnega "primitivizma" očitek evropski civilizaciji, ki je bila takrat v krču divjih verskih vojn. Ljudje so bili še posebej zgroženi nad pokolom svetega Bartolomeja (1572), v katerem je bilo v treh dneh pobitih približno 20 000 moških, žensk in otrok, predvsem v Parizu, pa tudi po vsej Franciji. To je Montaigna spodbudilo k napisanju znamenitega eseja "O kanibalih" (1587), v katerem je zapisal, da kanibali obredno jedo drug drugega, Evropejci pa se obnašajo še bolj barbarsko in se žive sežigajo zaradi nestrinjanja o veri. Tudi ravnanje španskih konkvistadorjev z avtohtonimi ljudstvi je povzročilo veliko slabe vesti in obtožb. Bartolomé de las Casas, ki je bil priča temu, je bil morda prvi, ki je idealiziral preprosto življenje ameriških staroselcev. On in drugi opazovalci so hvalili preproste obnašanje ameriških staroselcev in poročali, da niso znali lagati. Evropska krivda zaradi kolonializma in uporabe nedavno izumljenega orožja pri ljudeh, ki ga niso imeli, je navdihnila fiktivne obdelave, kot je roman Aphre Behn Oroonoko ali kraljevi suženj o uporu sužnjev v Surinamu v Zahodni Indiji. Behnova v prvi vrsti ni protestirala proti suženjstvu, temveč je zgodbo napisala za denar, s konvencijami evropske romaneskne novele pa je izpolnila pričakovanja bralcev. Vodja upora Oroonoko je resnično plemenit, saj je dedni afriški princ, in obžaluje svojo izgubljeno afriško domovino v tradicionalnem smislu zlate dobe. Ni divjak, temveč se oblači in obnaša kot evropski aristokrat. Behnovo zgodbo je za oder priredil irski dramatik Thomas Southerne, ki je poudaril njene sentimentalne vidike, sčasoma pa se je začela obravnavati tudi vprašanja suženjstva in kolonializma, zato je ostala zelo priljubljena skozi celotno osemnajsto stoletje.

V angleščini se je besedna zveza Noble Savage prvič pojavila v Drydenovi igri The Conquest of Granada (1672): "Tako svoboden sem, kot je narava prvič ustvarila človeka, / preden so se začeli nizki zakoni suženjstva, / ko je v gozdovih divjal plemeniti divjak." Vendar pa se je izraz "plemeniti divjak" začel širše uporabljati šele v zadnji polovici devetnajstega stoletja, in sicer kot izraz zaničevanja. V francoščini je bil ta izraz "dobri divjak" (ali dober "divjak"), beseda "divjak" pa v francoščini (in celo v angleščini osemnajstega stoletja) ni imela nujno konotacije krutosti, kot jo povezujemo danes, ampak je pomenila "divji" kot divja roža.

Idealizirana podoba "naravnega gospoda" je bila del sentimentalizma osemnajstega stoletja, skupaj z drugimi podobami, kot so pridna dojilja, hlapec, ki je spretnejši od gospodarja (kot sta Sančo Panza in Figaro, med neštetimi drugimi), in splošna tema kreposti v nizkem rodu. Naravni džentelmen, naj bo evropskega ali eksotičnega porekla, ima svoje mesto med temi tropi skupaj z modrim Egipčanom, Perzijcem in Kitajcem. Obstajal je že od nekdaj, od epa o Gilgamešu, kjer nastopa kot Enkiddu, divji, a dobri mož, ki živi z živalmi, in neukega, a plemenitega srednjeveškega viteza Parsifala. Tudi svetopisemski David, pastirček, spada v to kategorijo. Dejansko je dejstvo, da lahko krepost in nizko poreklo sobivata, častno načelo abrahamske religije, najbolj očitno v primeru ustanovitelja krščanske religije. Prav tako je ideja, da je umik iz družbe - in še posebej iz mest - povezan s krepostjo, izvorno religiozna.

Islamska filozofska zgodba (ali miselni eksperiment) Hajj ibn Jaqdhan Ibn Tufaila iz Andaluzije dvanajstega stoletja je na meji med verskim in posvetnim. Zgodba je zanimiva, ker jo je poznal puritanski bogoslovec iz Nove Anglije Cotton Mather. V angleščino (iz latinščine) je bila prevedena v letih 1686 in 1708, pripoveduje pa o Hajiju, divjem otroku, ki ga je na samotnem otoku v Indijskem oceanu brez stika z ljudmi vzgojila gazela. Hayy je izključno s pomočjo svojega razuma prešel vse stopnje znanja, preden je prišel v človeško družbo, kjer se je razkril kot vernik naravne religije, ki jo je Cotton Mather kot krščanski bogoslovec poistovetil s primitivnim krščanstvom. Lik Hayyja je hkrati Naravni človek in Modri Perzijec, ne pa tudi Plemeniti divjak.

Klasični primer upodobitve ameriških Indijancev v 18. stoletju je delo Alexandra Popeja, nedvomno najslavnejšega in najpogosteje prevajanega pesnika svojega časa. V svoji filozofski pesmi "Esej o človeku" (1734) je Pope zapisal:

Glej, ubogi Indijanec! čigar neučeni um /

Boga vidi v oblakih ali ga sliši v vetru; / Njegova duša ponosne znanosti ni nikoli naučila, da bi se oddaljila / tako daleč kot sončni sprehod ali mlečna pot; / Vendar je preprosta narava njegovemu upanju dala, / Za hribom z oblaki skromnejše nebo; / Neki varnejši svet v globini gozdov, / Neki srečnejši otok v vodni puščavi, / kjer sužnji spet vidijo svojo domovino, / brez hudičev mučenja, brez kristjanov žleda po zlatu! / Da bi bil, je vsebina njegove naravne želje; / ne prosi za angelsko krilo, ne za serafinski ogenj: / ampak misli, da je sprejet v to enako nebo, /

Družbo mu bo delal njegov zvesti pes.

Popeova pesem izraža značilno prepričanje dobe razuma, da so ljudje povsod in v vseh časih enaki, kar je bil tudi krščanski nauk (Pope je bil katoličan). Svojega Indijanca prikazuje kot žrtev ("ubogi Indijanec"), ki je sicer manj izobražen in z manj željami kot njegov evropski kolega, vendar enako dober ali boljši in zato enako vreden odrešitve. Je "bon sauvage", vendar ne plemenit.

• Življenje v sožitju z naravo
• Velikodušnost in nesebičnost
• Nedolžnost
• Nezmožnost laganja, zvestoba
• Telesno zdravje
• Prezir do razkošja
• Moralni pogum
• "Naravna" inteligenca ali prirojena, neukročena modrost

V prvem stoletju našega štetja je Tacit vse te lastnosti pripisal germanskim barbarom v svojem delu Germania, v katerem jih je večkrat primerjal z omiljenimi, romaniziranimi in pokvarjenimi Galci, s čimer je kritiziral svojo rimsko kulturo, ker se je oddaljila od svojih korenin - kar je bila večna naloga takšnih primerjav. Germani niso živeli v "zlati dobi" lahkotnosti, temveč so bili trdi in prilagojeni na težave, kar so Tacitove lastnosti, ki so bile po njegovem mnenju boljše od "mehkobe" civiliziranega življenja. V antiki je ta oblika "trdega primitivizma", bodisi da je bila zaželena bodisi da je veljala za nekaj, čemur je treba ubežati, obstajala v retoričnem nasprotju z "mehkim primitivizmom" vizij izgubljene zlate dobe lagodja in izobilja.

Legendarno trdnost in bojevitost Špartancev so skozi stoletja občudovali tudi trdi primitivisti, v osemnajstem stoletju pa je škotski pisatelj tako opisal rojake z višavja:

V vseh vajah, ki zahtevajo spretnost, močno prekašajo prebivalce nižavja; so izredno vzdržljivi, potrpežljivi do lakote in utrujenosti; tako so odporni na vremenske razmere, da na potovanjih, tudi ko je zemlja prekrita s snegom, nikoli ne iščejo hiše ali drugega zavetja razen svojega plašča, v katerega se zavijejo in zaspijo pod nebeško streho. Takšni ljudje morajo biti kot vojaki nepremagljivi ...

• Kolonializem
• Imperializem
• Nova doba
• Jean-Jacques Rousseau
• Znanstveni rasizem
• Suženjstvo
• Nadvlada belcev