Parsifal (Wagner): opera, zgodovina, zgodba in pomen

Wagner je v 19. stoletju bolj kot kateri koli drug skladatelj spremenil način poslušanja opere. V 18. stoletju so ljudje hodili v opero in sedeli v ložah, kjer so se pogovarjali z drugimi ljudmi in bili opaženi. Skladatelji so pisali opere z velikimi arijami, ki so pevcem omogočile, da so pokazali svoje sposobnosti in da je občinstvo zaploskalo.

Wagner je vse to spremenil. Kmalu je razvil opere, v katerih ni več razlike med recitativom (pripovedovanje zgodbe) in arijami (velike pesmi za soliste). Glasba njegovih poznejših oper, zlasti Parsifala, je kot dolga, neprekinjena linija z bogato romantično harmonijo. Glasba se razvija logično, z leitmotivi (zelo kratkimi glasbenimi deli, ki predstavljajo določene osebe ali ideje), ki pomagajo pri razvoju glasbe in zgodbe.

Zgodba o Parsifalu in svetem gralu se je ohranila v več oblikah iz obdobja med letoma 1170 in 1220. Wagner, ki je besede za svoje opere vedno pisal sam, je uporabil mešanico več teh različic zgodbe, da bi jih prilagodil svojim zamislim o operi. Parsifal je mladenič, ki je "čisti bedak", kar pomeni, da je nedolžen, dober človek, ki počasi začenja razumeti svet. Sveti gral je kelih, iz katerega naj bi pil Jezus Kristus pri zadnji večerji. Sveto kopje je kopje, s katerim naj bi rimski vojak prebodel Jezusovo stran, ko so ga dali na križ. Sveti gral in sveto kopje sta sveti relikviji (stvari iz preteklosti), ki sta bili zaupani Titurelu in njegovi skupini krščanskih vitezov. Titurel je zgradil grad Montsalvat visoko na gozdnih skalah, da bi ju varoval. Zlasti mora paziti na Klingsorja, ki živi v bližini. Klingsor je čarovnik, ki ima vrt, poln čudovitih cvetličnih deklic. Te deklice so v njegovi moči. Ena od njih je Kundry. V Klingsorjevo moč je zvabila že več mladih vitezov. Celo Titurelov sin Amfortas se ni mogel upreti Kundrijini vabi. Odvzela mu je kopje in ga hudo ranila, preden so ga rešili. Na začetku opere leži v bolečinah. Edina stvar, ki bi lahko zacelila rano, bi bil dotik Svetega kopja, ki ga ima zdaj Klingsor, in edina oseba, ki bi lahko to kopje spet dobila nazaj, je "čisti bedak", mladenič, ki ne ve ničesar o zlu sveta in ki se lahko upre lepoti cvetličnih deklic.

Prvo dejanje

Opera se začne z orkestrsko predigro (Wagner je ne imenuje uvertura). Ko se dvigne zavesa, Gurnemanz, eden od starejših vitezov, zbudi dva speča služabnika. Ko kralja Amforta na postelji pripeljejo do gozdnega jezera, da bi si okopal rano, poklekneta in molita. Pride Kundry, ki se požene na svojem konju in išče nekaj, kar bi mu zacelilo rano (ko je Kundry odsotna od Klingsorja, ni v njegovi oblasti. Meni, da je bila ona kriva, da je bil Amfortas ranjen. Ko Kundry ni v Klingsorjevi moči, je pravzaprav zvesta glasnica grala).

Nenadoma mu k nogam pade ranjen labod (ptica, ki je posvečena vitezom grala). Laboda je ubil Parsifal. Ta ni vedel, da je bilo to napačno dejanje, ko pa ga vitezi ujamejo, se zave svoje krivde in razbije puščico. Vitezi ga vprašajo, kako mu je ime, vendar Parsifal reče, da ne ve, kako mu je ime in od kod prihaja. Nenadoma vitezi spoznajo, da je Parsifal čisti bedak, ki ga potrebujejo in ki lahko ujame Sveto kopje.

Prizorišče se spremeni. Vitezi sprejmejo obhajilo. Amfortas trpi hude bolečine, vendar mora opraviti svojo dolžnost pri obredu. Ko pokažejo sveti gral, se ta v dvorani močno blešči. Vitezi padejo na kolena. Zdi se, da le Parsifal ne razume pomena vsega tega.

Drugo dejanje

Prizorišče je Klingsorjev čarobni vrt ob njegovem gradu. Kundry, ki jo je priklical, je zdaj povsem drugačna: nima lastne moči, Klingsor pa jo nadzoruje in muči. Klingsor opazi Parsifala, ki ga pričakuje, in pošlje svoje čarobne viteze, da se borijo proti njemu, saj pričakuje, da jih bo Parsifal premagal. Cvetličarke, žene vitezov, vidijo Parsifala in ga pokličejo po imenu. Še nihče ga ni poklical z njegovim imenom. Ko ga ena od njih poljubi na ustnice, se nenadoma zave, kaj mora storiti. Zdaj se spomni vsega, kar se je zgodilo v prvem dejanju, in razume njegov pomen. Odvrže dekle na stran. Pojavi se Klingsor in vrže kopje v Parsifala, vendar se po čarobni moči ustavi nad Parsifalovo glavo. Parsifal ga zgrabi in naredi znamenje križa. Grad je uničen, vrtovi izginejo in Parsifalif odide nazaj h gralu.

Tretje dejanje

Po večletnem potovanju se Parsifal vrne v gozd grala. Gurnemanz je zdaj zelo star. Kundry dela za viteze. Parsifal je oblečen v črnega viteza. Kundry ga prepozna, Gurnemanz pa ne. Razjezi ga, da na ta sveti dan (gre za veliki petek) pride oborožen tujec. Parsifal vrže kopje v tla, odloži orožje in si sname čelado. Gurnemanz spozna, kdo je. Pomaga mu, da se obleče kot vitez grala. Kundry mu umije noge in jih posuši s svojimi dolgimi lasmi. Gurnemanz blagoslovi Parsifalovo glavo. Parsifal je zdaj vitez grala in krsti Kundry. Titurel je pravkar umrl in Amfortas, še vedno v strašnih bolečinah, pride ven, da bi odkril gral. Parsifal vstopi in se s konico kopja dotakne rane. Amfortasova bolečina se spremeni v srečo, svetišče se odpre, gral obdaja svetloba. Vitezi pokleknejo, Kundry mirno umre. Vse je odpuščeno. Glasba se konča z vrhuncem, ki temelji na leitmotivih svetega grala in zakramenta.

Do leta 1903 je bil Bayreuth Festspielhaus edini kraj, kjer je bilo dovoljeno uprizarjati Wagnerjevo opero Parsifal. Leta 1903 je bila opera izvedena v Metropolitanski operi v New Yorku. Kmalu so jo začeli uprizarjati tudi drugod.

Wagner je Parsifala rad opisal kot "ein Bühnenweihfestspiel" ("Festivalska igra za posvetitev odra"). V Bayreuthu je postala tradicija, da po prvem dejanju opere ni aplavza.

Dirigent prve predstave je bil Hermann Levi, dvorni dirigent münchenske opere. Wagner je nasprotoval temu, da bi Parsifala dirigiral Jud (Levijev oče je bil namreč rabin). Wagner je najprej predlagal, naj Levi prestopi v krščanstvo, kar je Levi zavrnil. Wagner je nato pisal kralju Ludwigu, da se je odločil sprejeti Levija. To je storil kljub temu, da je (kot je trdil) prejel pritožbe, da naj bi "od vseh del to najbolj krščansko delo" vodil Jud. Kralj je izrazil zadovoljstvo. Dejal je, da so "ljudje v bistvu vsi bratje". Wagner je kralju pisal, da "šteje judovsko raso za rojenega sovražnika čistega človeštva in vsega plemenitega v njem".