Parsifal (Wagner): opera, zgodovina, zgodba in pomen
Parsifal je opera v treh dejanjih Richarda Wagnerja. Wagner je večino zgodbe povzel po srednjeveški pesnitvi Parzival nemškega pesnika Wolframa von Eschenbacha. To je bila zadnja opera, ki jo je Wagner dokončal. O njej je začel razmišljati leta 1857, vendar se je z njo ukvarjal šele po dokončanju cikla štirih oper, znanega kot Cikel prstana, ki je bil v celoti uprizorjen leta 1876 v posebnem gledališču (Festspielhaus), ki ga je zgradil v Bayreuthu. Wagner je svojo opero Parsifal napisal tako, da je ustrezala zvoku tega novega gledališča. Prvič je bila uprizorjena leta 1882. Zgodba je povezana z arturijanskimi legendami.
Zgodovina nastanka
Wagner je Parsifala označil kot Bühnenweihfestspiel — svojevrstno "scensko posvetitveno" igro, namenjeno festivalski uprizoritvi. Sestavljalno delo je nastajalo v dolgem obdobju zorenja: ideje iz srednjeveške pesnitve so združile Wagnerjeve estetske, filozofske in verske interese, zlasti vplive Schopenhauerja, tematiko sočutja in odrešenja ter njegove lastne zamisli o gledališču kot celostni umetnosti. Premiéra v Bayreuthu je bila velik dogodek; dirigiral je Hermann Levi, vloga je bila zasnovana posebej za posebno akustiko in gledališko zasnovo Festspielhausa.
Struktura, liki in kratka razlaga zgodbe
Opera je razdeljena na tri dele in združuje prizore introspektivnega dialoga, daljših monologov in obrednih korovnih prizorov. Glavni liki in glasovni tipi so običajno naslednji:
- Parsifal (tenor) – nedolžni junak oziroma "čist nevednež", ki postopoma dojame sočutje in nalogo prinašalca zdravilne moči.
- Gurnemanz (bas-bariton) – starejši vitez Graila, pričevalec dogodkov in učitelj mladeniča.
- Kundry (mezzosopran) – skrivnostna ženska z dvojno naravo; hkrati obsedenka in tiste, ki povzroča skušnjave, a je tudi pot do odrešitve.
- Amfortas (bariton) – kralj-čuvaj Graila, ranjen in trpeč zaradi svoje duševne ranjenosti; njegova bolečina je osrednji motiv, ki kliče k zdravljenju.
- Klingsor (bariton) – antagonistični čarovnik, ki simbolizira skušnjavo in nasilje zunanjega sveta.
- Titurel (vokalno manjša, pogosto odmevna vloga) – pretekli oblastnik reda Graila, njegova zapuščina še vpliva na dogajanje.
Kratka sinopsisa: v prvem dejanju vitez Gurnemanz sprejme Parsifala, mladeniča, ki ne pozna sveta in išče svojo pot; izve se o ranjenem Amfortasu in skrivnostnem Grailu. V drugem dejanju Parsifal doživi skušnjave pri Klingsorju in Kundry; njegov spomin in vest ga vodita k zavedanju sočutja. V tretjem dejanju se Parsifal vrne v dom Graila s Svetim Kopjem (Spear) ter z njegovo pomočjo ozdravi Amfortasa in prevzame vlogo varuha in voditelja reda, Kundry pa doživi odrešenje.
Glasbena in scenska posebnost
Parsifal izstopa po svoji meditativni, skoraj liturgični atmosferi. Wagner uporablja obsežno orkestracijo, kompleksne harmonije in sistem leitmotivov (tematskih motivov), ki se prepletajo skozi opero in označujejo osebe, predmete ali duhovne pojave (npr. motiv Graila, motiv ranjenega Amfortasa, motiv Kundry). Posebnosti vključujejo:
- čvrsto zreducirano tempo in dolge, premišljene linije, ki spodbujajo kontemplativno doživetje;
- sinergijo med zborom, solisti in orkestrom, vključno z uporabo offstage in oddaljenih zvočnih učinkov;
- posebno zasnovo Bayreuthskega festivalskega gledališča (zastor, zakopano orkestrsko jamo), ki je vplivala na način dojemanja glasbe in besedila;
- močan simbolizem in ponavljajoči se motivi, ki dajejo predstavi strukturo namišljene mistične drame.
Pomen, recepcija in dediščina
Parsifal je že ob premiieri vzbudil močna čustva in razprave. Njegova verska in misterijska tematika, etična zahteva po sočutju ter vizualno-zvočna dovršenost so vplivali na razvoj opere kot scenske in duhovne izkušnje. Wagnerjeva zahteva, da je delo pretežno izvedeno v Bayreuthu, je prispevala k posebni avri parsifalskih izvedb; tovrstna privilegiranost je vzdrževala izbrano tradicijo uprizarjanja vse do začetka 20. stoletja, ko so se pojavljale tudi druge produkcije zunaj Bayreutha.
Opera je pustila sled v glasbeni literaturi in gledališki praksi: vpliv na razvoj modernih režijskih pristopov, na raziskave odnosov med glasbo in religioznim simbolizmom ter na razumevanje opere kot celovite umetniške prakse. Hkrati je bila predmet številnih interpretacij — filozofskih, psiholoških in političnih — in je pogosto predmet razprav o Wagnerjevem svetu vrednot.
Kontroverze in interpretacije
Parsifal ni ostal brez kontroverznosti: nekateri so kritizirali njegovo uporaba krščanske ikonografije v nemističnem kontekstu, drugi so opozarjali na mogoče ekskluzivnost in elitizem uprizarjanja. Po Wagnerjevi smrti so njegova dela v 20. stoletju dobila tudi politične interpretacije, zato so se izvajalci in zgodovinarji ukvarjali z vprašanji zgodovinskega konteksta in etike predstavitev.
Za poslušalce in obiskovalce
Parsifal zahteva potrpežljivost in odprtost za simboliko ter počasnejše dramaturške napetosti; poslušalcem, ki se vživijo v bogato orkestracijo in ponavljajoče se motive, pa ponuja poglobljeno estetsko in čustveno izkušnjo. Zaradi svoje posebne dramaturgije je pogosto predmet premišljenih režijskih pristopov in festivalskih produkcij, še posebej v Bayreuthu, ki ostaja ena od ključnih prizorišč za interpretacijo te opere.
Wolfram von Eschenbach
Glasbeno ozadje opere
Wagner je v 19. stoletju bolj kot kateri koli drug skladatelj spremenil način poslušanja opere. V 18. stoletju so ljudje hodili v opero in sedeli v ložah, kjer so se pogovarjali z drugimi ljudmi in bili opaženi. Skladatelji so pisali opere z velikimi arijami, ki so pevcem omogočile, da so pokazali svoje sposobnosti in da je občinstvo zaploskalo.
Wagner je vse to spremenil. Kmalu je razvil opere, v katerih ni več razlike med recitativom (pripovedovanje zgodbe) in arijami (velike pesmi za soliste). Glasba njegovih poznejših oper, zlasti Parsifala, je kot dolga, neprekinjena linija z bogato romantično harmonijo. Glasba se razvija logično, z leitmotivi (zelo kratkimi glasbenimi deli, ki predstavljajo določene osebe ali ideje), ki pomagajo pri razvoju glasbe in zgodbe.
Zgodba o Parsifalu
Zgodba o Parsifalu in svetem gralu se je ohranila v več oblikah iz obdobja med letoma 1170 in 1220. Wagner, ki je besede za svoje opere vedno pisal sam, je uporabil mešanico več teh različic zgodbe, da bi jih prilagodil svojim zamislim o operi. Parsifal je mladenič, ki je "čisti bedak", kar pomeni, da je nedolžen, dober človek, ki počasi začenja razumeti svet. Sveti gral je kelih, iz katerega naj bi pil Jezus Kristus pri zadnji večerji. Sveto kopje je kopje, s katerim naj bi rimski vojak prebodel Jezusovo stran, ko so ga dali na križ. Sveti gral in sveto kopje sta sveti relikviji (stvari iz preteklosti), ki sta bili zaupani Titurelu in njegovi skupini krščanskih vitezov. Titurel je zgradil grad Montsalvat visoko na gozdnih skalah, da bi ju varoval. Zlasti mora paziti na Klingsorja, ki živi v bližini. Klingsor je čarovnik, ki ima vrt, poln čudovitih cvetličnih deklic. Te deklice so v njegovi moči. Ena od njih je Kundry. V Klingsorjevo moč je zvabila že več mladih vitezov. Celo Titurelov sin Amfortas se ni mogel upreti Kundrijini vabi. Odvzela mu je kopje in ga hudo ranila, preden so ga rešili. Na začetku opere leži v bolečinah. Edina stvar, ki bi lahko zacelila rano, bi bil dotik Svetega kopja, ki ga ima zdaj Klingsor, in edina oseba, ki bi lahko to kopje spet dobila nazaj, je "čisti bedak", mladenič, ki ne ve ničesar o zlu sveta in ki se lahko upre lepoti cvetličnih deklic.
Zgodba o operi
Prvo dejanje
Opera se začne z orkestrsko predigro (Wagner je ne imenuje uvertura). Ko se dvigne zavesa, Gurnemanz, eden od starejših vitezov, zbudi dva speča služabnika. Ko kralja Amforta na postelji pripeljejo do gozdnega jezera, da bi si okopal rano, poklekneta in molita. Pride Kundry, ki se požene na svojem konju in išče nekaj, kar bi mu zacelilo rano (ko je Kundry odsotna od Klingsorja, ni v njegovi oblasti. Meni, da je bila ona kriva, da je bil Amfortas ranjen. Ko Kundry ni v Klingsorjevi moči, je pravzaprav zvesta glasnica grala).
Nenadoma mu k nogam pade ranjen labod (ptica, ki je posvečena vitezom grala). Laboda je ubil Parsifal. Ta ni vedel, da je bilo to napačno dejanje, ko pa ga vitezi ujamejo, se zave svoje krivde in razbije puščico. Vitezi ga vprašajo, kako mu je ime, vendar Parsifal reče, da ne ve, kako mu je ime in od kod prihaja. Nenadoma vitezi spoznajo, da je Parsifal čisti bedak, ki ga potrebujejo in ki lahko ujame Sveto kopje.
Prizorišče se spremeni. Vitezi sprejmejo obhajilo. Amfortas trpi hude bolečine, vendar mora opraviti svojo dolžnost pri obredu. Ko pokažejo sveti gral, se ta v dvorani močno blešči. Vitezi padejo na kolena. Zdi se, da le Parsifal ne razume pomena vsega tega.
Drugo dejanje
Prizorišče je Klingsorjev čarobni vrt ob njegovem gradu. Kundry, ki jo je priklical, je zdaj povsem drugačna: nima lastne moči, Klingsor pa jo nadzoruje in muči. Klingsor opazi Parsifala, ki ga pričakuje, in pošlje svoje čarobne viteze, da se borijo proti njemu, saj pričakuje, da jih bo Parsifal premagal. Cvetličarke, žene vitezov, vidijo Parsifala in ga pokličejo po imenu. Še nihče ga ni poklical z njegovim imenom. Ko ga ena od njih poljubi na ustnice, se nenadoma zave, kaj mora storiti. Zdaj se spomni vsega, kar se je zgodilo v prvem dejanju, in razume njegov pomen. Odvrže dekle na stran. Pojavi se Klingsor in vrže kopje v Parsifala, vendar se po čarobni moči ustavi nad Parsifalovo glavo. Parsifal ga zgrabi in naredi znamenje križa. Grad je uničen, vrtovi izginejo in Parsifalif odide nazaj h gralu.
Tretje dejanje
Po večletnem potovanju se Parsifal vrne v gozd grala. Gurnemanz je zdaj zelo star. Kundry dela za viteze. Parsifal je oblečen v črnega viteza. Kundry ga prepozna, Gurnemanz pa ne. Razjezi ga, da na ta sveti dan (gre za veliki petek) pride oborožen tujec. Parsifal vrže kopje v tla, odloži orožje in si sname čelado. Gurnemanz spozna, kdo je. Pomaga mu, da se obleče kot vitez grala. Kundry mu umije noge in jih posuši s svojimi dolgimi lasmi. Gurnemanz blagoslovi Parsifalovo glavo. Parsifal je zdaj vitez grala in krsti Kundry. Titurel je pravkar umrl in Amfortas, še vedno v strašnih bolečinah, pride ven, da bi odkril gral. Parsifal vstopi in se s konico kopja dotakne rane. Amfortasova bolečina se spremeni v srečo, svetišče se odpre, gral obdaja svetloba. Vitezi pokleknejo, Kundry mirno umre. Vse je odpuščeno. Glasba se konča z vrhuncem, ki temelji na leitmotivih svetega grala in zakramenta.
Parsifal, 1. dejanje. Scenografija: Arnaldo dell'Ira, ok. 1930
Razglednica Parsifal okoli leta 1900, neznani avtor
Parsifal, 3. dejanje. Scenografija: Paul von Joukowsky, 1882
Predstave Parsifala
Do leta 1903 je bil Bayreuth Festspielhaus edini kraj, kjer je bilo dovoljeno uprizarjati Wagnerjevo opero Parsifal. Leta 1903 je bila opera izvedena v Metropolitanski operi v New Yorku. Kmalu so jo začeli uprizarjati tudi drugod.
Wagner je Parsifala rad opisal kot "ein Bühnenweihfestspiel" ("Festivalska igra za posvetitev odra"). V Bayreuthu je postala tradicija, da po prvem dejanju opere ni aplavza.
Dirigent prve predstave je bil Hermann Levi, dvorni dirigent münchenske opere. Wagner je nasprotoval temu, da bi Parsifala dirigiral Jud (Levijev oče je bil namreč rabin). Wagner je najprej predlagal, naj Levi prestopi v krščanstvo, kar je Levi zavrnil. Wagner je nato pisal kralju Ludwigu, da se je odločil sprejeti Levija. To je storil kljub temu, da je (kot je trdil) prejel pritožbe, da naj bi "od vseh del to najbolj krščansko delo" vodil Jud. Kralj je izrazil zadovoljstvo. Dejal je, da so "ljudje v bistvu vsi bratje". Wagner je kralju pisal, da "šteje judovsko raso za rojenega sovražnika čistega človeštva in vsega plemenitega v njem".
Festspielhaus v 70. letih 19. stoletja
