Origen: življenje, predobstoj duš in apokatastaza zgodnjekrščanskega učenjaka
Origen: življenje in sporna učenja zgodnjekrščanskega učenjaka — predobstoj duš, apokatastaza in sodobni premisleki o njegovem vplivu na teologijo.
Origen (ali Origenes, tudi Origen(es) Adamantius) je bil zgodnjekrščanski učenjak in eden najbolj plodovitih teologov zgodnje Cerkve. Živel je v Aleksandriji v 3. stoletju; rodil se je leta 185 ali 186, verjetno pa je umrl okoli leta 254. Iz družine svetniškega značaja (očeta Leonida naj bi ubili mučitelji) je bil že v mladosti globoko vključen v cerkveno izobraževanje. Študiral je pri Aleksandriji in prevzel vodstvo katehetske šole, kasneje pa je deloval tudi v Cezareji in na potovanjih v Grčijo ter Rim. Znano je, da je živel asketsko in se je včasih v virih omenja njegova skrajna odločitev glede telesne čistosti, ki je v poznejših stoletjih sprožila dodatne polemike.
Glavna področja dela in pomembni spisi
Origen je pisal v mnogih disciplinah: kritiko besedila, biblično eksegezo in hermenevtiko, filozofsko teologijo, pridigarstvo in duhovnost. Med njegovimi najznamenitejšimi deli so obsežne komentarji k Svetemu pismu, apologetika Contra Celsum, ter teološko sistematično delo običajno imenovano De principiis (O načelih). Origenu se pripisuje tudi sestava monumentalne tekstovne zbirke znane kot Hexapla, primerjalna ureditev hebrejskega besedila in več grških različic v stolpcih, ki je imela velik pomen za zgodnje napore v kritiki besedila. Veliko njegovih del se je ohranilo le v fragmentih ali v latinskih prevodih (med drugim prevod Rufina), saj je izvirna grška produkcija v veliki meri izgubljena.
Teološke zamisli in spori
Origen je razvijal kompleksno sistemsko misel, v kateri je ključno mesto zasedala njegova hipoteza o predhodnem obstoju duš. Po tej predstavi so bile vse inteligentne duše v pradavnini združene z Bogom, nato pa so vstopile v smrtno stanje in se morale utelešiti. Ta zamisel o predobstoj je v nadaljevanju vplivala na njegove razmisleke o svobodni volji, kazni in rešitvi.
Poleg tega je Origen razmišljal o možnosti, da bi se na koncu vsa bitja — morda celo nadčlovek satan, ter njegovi demoni — spravila z Bogom v proces, ki se imenuje apokatastaza (»restitucija« ali »obnova vsega«). Ta teza o univerzalni rešitvi je ena od najbolj spornih v njegovem opusu. Origen je tudi pogosto uporabljal alegorično branje Svetega pisma, ločil pa je različne ravni pomena (do besednega, moralnega in duhovnega) kot orodje za razumevanje globljih vsebin Svetega pisma.
V teologiji Trejice je Origen Božjega Sina v določenem smislu videl kot podrejenega Bogu Očetu; takšna oblika subordonacijske terminologije je bila v njegovi dobi precej razširjena, a je nato postala problematična v času arijanske polemike v 4. stoletju. Zaradi nekaterih svojih naukov je bil Origen že kmalu predmet nasprotovanj in njegove zamisli so sprožile tekočine razprav med cerkvenimi očeti.
Obsodbe in zgodovinski kontekst
Čeprav so njegovi spisi vključenih v splošno zbirko zgodnjih cerkvenih očetov, Katoliška cerkev Origena nikoli ni kanonizirala. Eden od razlogov je, da so bili nekateri njegovi nauki pozneje razglašeni za velike deviacije od ortodoksne doktrine — med njimi trditve o predobstoju duš, ponovno uteleševanje po smrti in univerzalna apokatastaza. V nadaljevanju zgodovine so cerkveni zbori in naučni avtorji stopnjevali obsodbe določenih origenističnih idej; tako je v 6. stoletju močna antipatičnost do skupin, ki so trdno zagovarjale predobstoj in apokatastazo, privedla do razglaševanja teh pogledov za heretične. Apokatastazis je bila posebej označena kot herezija med razpravami tega obdobja.
Pomembno je poudariti zgodovinsko slojevitost teh obsodb: nekateri eklezialni dokumenti in lokalni sinodi iz 5. in 6. stoletja so izrekli obsodbe proti določenim trditvam, ki so jih povezovali z Origenom, medtem ko sodobni zgodovinarji opozarjajo na zapletenost vira in včasih na razliko med Origeneovim izvirnim učenjem in različnimi kasnejšimi interpretacijami ali zlorabami njegovih idej. Zato so se skozi stoletja mnenja o tem, kaj natančno je bilo Origenevo, razlikovala.
Vpliv in zapuščina
Origenova intelektualna zapuščina je močna kljub temu, da so se nekatere njegove ideje izkazale za sporne. Njegova metoda alegorične eksegeze je močno vplivala na kasnejše cerkvene mislece in razvoj duhovne interpretacije Svetega pisma. Prispeval je tudi k razvoju zgodnje tekstovne kritike z metodami primerjalne analize, kar je imelo dolgoročen pomen za proučevanje besedil. Veliko njegovih del je ohranjeno v Latinščini in grških fragmentih ter je del večjih zbirk, kot je Patrologia Graeca.
V modernem času so se nekateri teološki krogi — zlasti tisti, ki se ukvarjajo z idejami o usmiljenju in obnovitvi — znova začeli ukvarjati z nekaterimi Origeneovimi mislimi, pri čemer sodobni štipendiji skušajo natančneje ločiti med stvarnimi Origeneovimi tezami in kasnejšimi interpolacijami ali napačnimi pripisovanji. Ne glede na kontroverze ostaja Origen ena najbolj vplivnih, ustvarjalnih in hkrati najbolj spornih osebnosti zgodnjega krščanstva: eden izmed tistih, katerih misel je močno obogatila zgodnjo teološko refleksijo ter vzbudila dolgotrajen intelektualni dialog.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil Origen?
O: Origen (ali Origenes, tudi Origen(es) Adamantius) je bil zgodnjekrščanski učenjak, ki je živel v Aleksandriji v 3. stoletju.
V: Kdaj je živel?
O: Rodil se je leta 185 ali 186 in verjetno umrl okoli leta 254.
V: Kakšen je njegov status danes?
O: Danes velja za enega od cerkvenih očetov, vendar ne za svetnika.
V: Katere ideje so bile pozneje razglašene za napačne?
O: Med njegovimi idejami, ki so bile razglašene za napačne, je bila tudi ta, da je človeška duša obstajala pred spočetjem in je vstopila v človeško telo pred rojstvom (splošno znano kot predobstoj). Druga ideja je bila, da duše po smrti vstopijo v drugo človeško telo. Tretja zamisel, imenovana apokatastaza, je, da se bo vladavina boga obnovila, ko bo konec sveta.
V: Ali ga je Katoliška cerkev kdaj kanonizirala?
O: Ne, za razliko od mnogih cerkvenih očetov Katoliška cerkev Origena ni nikoli kanonizirala, ker so bili nekateri njegovi nauki v neposrednem nasprotju z nauki in dejanji apostolov.
V: O katerih vejah teologije je pisal? O: Pisal je o številnih vejah teologije, vključno s tekstno kritiko, biblično eksegezo in hermenevtiko, filozofsko teologijo, pridiganjem in duhovnostjo.
V: Kakšno stališče je imel o Božji Trojici? O:Božji sin je bil po njegovem mnenju podrejen Bogu Očetu, čeprav je bil ta pogled na Trojico v tistem času običajen, je postal sporen med arijanskim sporom v četrtem stoletju.
Iskati