Pacifiški orjaški salamandri (Dicamptodon): vrste, opis in habitat

Odkrijte vrste, opis in habitat pacifiških orjaških salamandrov (Dicamptodon) — velike, redke salamandre pacifiškega severozahoda, njihove navade, življenjski prostor in zaščita.

Pacifiški orjaški salamandri (Dicamptodon) so družina in rod velikih salamandrov, ki naseljuje pacifiški severozahod Severne Amerike. Poznani so po veliki telesni velikosti, močni glavi in pogosto robustni postavi. Večina vrst doseže dolžino okoli 20–30 cm, občasno pa tudi več (nekateri primerki dosegajo več kot 30 cm).

Opis

Pacifiški orjaški salamandri imajo debelo telo, kratke okončine in izrazito glavo s široko gobico. Barva je lahko zelo raznolika: od rjavkasto-črne z lisami ali piki do enobarvnih temnih odtenkov. Koža je gosta in vlažna, pri vodnih osebkih so vidne zunanje škrge (larve oziroma paedomorfne oblike). Kot pri drugih salamandrih so prisotni izraziti kostalni utori (costal grooves).

Velikost in morfologija se razlikujeta med vrstami in populacijami; nekatere populacije ohranijo juvenilne znake v mladosti ali kot odrasli (neotenija), druge pa popolnoma preidejo na kopno po metamorfozi.

Vrste

• D. copei (Copeov velikan) — vrsta omejena večinoma na obalne vodotoke v zahodnem delu Washingtona in bližnjih otokih.
• D. aterrimus (idahovski velikan) — razširjen v notranjih gorskih območjih (npr. Idaho), prilagojen hladnejšim planinskim potokom.
• D. tenebrosus (obalni velikan) — živi v obalnih gozdovih severne Kalifornije, Oregona in Washingtona; pogosto v hladnih, bistrih potokih in ob njih.
• kalifornijski velikan (D. ensatus) — razširjen predvsem v gozdnatih predelih severne in osrednje Kalifornije; pri nekaterih populacijah je meja z D. tenebrosus postopoma določena.

Razširjenost in habitat

Pacifiški orjaški salamandri naseljujejo hladne, gozdnate predele pacifiškega severozahoda — obalne in gorski predeli zahodne Kanade in ZDA. Najpogostejši habitat so hladni, senci prekriti potoki, rečne struge, izvorišča in vlažne gozdne površine z veliko zavetja (pod kamenjem, deževnimi hlodi, listjem). Nekateri osebki in populacije preživljajo večino življenja v vodi, druge pa se selijo na kopno v vlažna gozdna okolja.

Biologija in vedenje

So mesojedi: hranijo se z različnimi nevretenčarji (metulji, dvoživke, deževniki), večji primerki pa lahko ulovijo tudi manjše vretenčarje, kot so mladi ribi ali druge dvoživke. Znani so po obrambnem vedenju — ob grožnji lahko močno ugriznejo in pri nekaterih vrstah povzročijo glasen, včasih krikajoč zvok: Dicamptodon je ena redkih skupin salamandrov, ki lahko izdaja vidne zvoke.

Večina vrst je aktivna ponoči in vlažnih obdobjih; podnevi se skrivajo pod kamenjem, panji in v jamičah ob bregovih.

Razmnoževanje in razvoj

Razmnoževanje poteka v vodi: samice odlagajo jajca pod kamne ali na skrite kotičke v potokih. Lervska (vodna) faza lahko traja od nekaj mesecev do nekaj let, odvisno od temperature in razpoložljivosti hrane. Pri nekaterih populacijah se pojavlja neotenija — odrasli osebki ohranijo larvalne značilnosti, kot so zunanje škrge, in ostanejo vodni.

Ogroženost in varstvo

Glavne grožnje so izguba habitatov zaradi krčenja gozdov, spremembe rabe zemljišč, degradacija vodnih ekosistemov, onesnaževanje ter vplivi invazivnih vrst in bolezni. Zaradi občutljivosti na spremembe temperature in kakovosti vode so populacije še posebej ranljive v primeru intenzivnega izkoriščanja gozdov in sprememb vodotokov.

Za ohranjanje so pomembni zaščiteni tokovi in gozdovi, ohranjanje obrežnih pasov, zmanjšanje onesnaženja in preprečevanje fragmentacije habitatov. Nekatere lokalne populacije so predmet monitoringa in upravljanja, vendar je uspešnost zaščite odvisna od sodelovanja lokalnih oblasti, lastnikov zemljišč in ohranitvenih programov.

Pacifiški orjaški salamandri so pomemben del gozdnih in vodnih ekosistemov pacifiškega severozahoda — kot plenilci uravnavajo populacije nevretenčarjev, hkrati pa so tudi indikator čistega in nepoškodovanega okolja.

Išči po črki