Parapuzosia seppenradensis — največji znani amonit iz spodnje krede
Parapuzosia seppenradensis — največji znani amonit iz spodnje krede: ogromen fosil iz Nemčije, do 3,5 m premera in ~1,5 t mase, osupljiva paleontološka najdba
Parapuzosia seppenradensis je največja znana vrsta amonita. Živel je v spodnji kredi (pred približno 145–100 milijoni let) v toplih plitvih morjih, na območju današnje Nemčije in verjetno tudi širše po takratnih morskih območjih Evrope.
Izgled in velikost
Najbolj znan primerek, odkrit v Nemčiji leta 1895, meri v premeru 1,8 m. Ta fosil ima poškodovano sprednjo — tako imenovano »živo« — komoro, v kateri je bila nameščena žival. Na podlagi ohranjenih delov lupine so paleontologi ocenili, da bi popoln primerek imel premer med približno 2,55 m in celo 3,5 m, odvisno od predpostavk o stopnji poškodb in razmerju telesnih delov.
Celotno živo maso tega amonita so ocenili na približno 1 455 kg, pri čemer bi lupina predstavljala okoli 705 kg. Ocene mase temeljijo na rekonstrukcijah volumna lupine in notranjih komor ter na primerjavah z gostotami, ki jih uporabimo za fosilne glavonožce (upoštevajoč prazne kamre, polne plina ali tekočine, in gostoto trdnega materiala lupine).
Odkritje, razširjenost in taksonomija
Tipični lokaliteti za to vrsto sta območji v Nemčiji, kjer so ohranjeni čudoviti primerki velikih lupin. Ime vrste izhaja iz kraja Seppenrade, kjer je bil eden izmed znanih velikih primerkov najden. Parapuzosia spada med puzoceratidne amonite, značilne po velikih, pogosto močno zvitih in debelostenskih lupinah.
Življenjski slog, prehrana in vzroki za poškodbe
Parapuzosia seppenradensis je bil verjetno aktivni plenilec ali oportunistični trofični organizem, ki je živel v vodah z dovolj hrane (ribi, manjših glavonožcev, rakov). Ker so notranje komore amonitov izpolnjene z zrakom ali plini, so ti organizmi imeli plovno sposobnost, podobno sodobnim nautilom, kar jim je omogočalo vertikalne premike v vodnem stolpcu.
Sprednja komora je pri znanem nemškem primerku poškodovana. Ena razložitev, ki se pogosto navaja, je napad velikega plenilca, ki je odrezal konec lupine in živega amonita odnesel s seboj. Poleg aktivnega plenilstva so na odsotnost »žive komore« pri številnih amonitih lahko vplivali tudi razgradnja po smrti, transport in delni razpad lupine med fosilizacijo. Skoraj vsi fosili amonitov imajo tako poškodovano »živo komoro«, kar kaže na kombinacijo biotskih in abiotskih dejavnikov ob fosilizaciji.
Pomembnost najdbe
Parapuzosia seppenradensis velja za enega največjih znanih predstavnikov fosilnih glavonožcev in je pomemben za razumevanje velikostnih meja, ekologije in paleobiologije amonitov. Veliki primerki pomagajo pri rekonstruiranju morskih ekosistemov spodnje krede, vključno z vlogo velikih plenilcev in energetskimi zahtevami največjih teh neobičajnih glavonožcev.
Nejasnosti in raziskave
Ocene premera in mase so podvržene negotovostim zaradi nepopolnih primerkov in predpostavk o gostoti ter izpolnitvi notranjih komor. Nove najdbe, natančnejše merilne tehnike in računalniške rekonstrukcije še naprej izboljšujejo naše razumevanje telesne zasnove in življenjskega sloga te izjemne vrste.
Parapuzosia seppenradensis tako ostaja ena izmed najbolj impresivnih fosilnih prič o velikosti in raznolikosti amonitov v geološki preteklosti. Skoraj popolnoma ohranjeni primerki bi še dodatno osvetlili njeno morfologijo, rastne vzorce in ekologijo.
Iskati