Panarabizem: ideja, zgodovina in vpliv panarabskega gibanja
Panarabizem: zgodovina, ključni voditelji in vpliv gibanja — od nastanka do Nassera; ideja združitve Arabcev in odpor proti zahodnemu vplivu.
Panarabizem je politično gibanje in sistem prepričanj, ki spodbuja idejo, da bi se morali vsi Arabci združiti v eno državo. Ideja panarabizma se je prvič pojavila konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja. Priljubljenost panarabizma se je povečala v zgodnjih letih 20. stoletja, v petdesetih letih 20. stoletja pa so bližnjevzhodni voditelji, vključno z egiptovskim predsednikom Gamalom Abdelom Nasserom, postali glavni podporniki panarabskega gibanja. Panarabisti na splošno menijo, da bi se morale vse države z arabskim prebivalstvom združiti ali poenotiti in da zahodne sile, kot so Združene države Amerike ali Velika Britanija, ne bi smele imeti nobene politične moči ali vpliva v Severni Afriki ali na Arabskem polotoku.
Zgodovinski izvor in razvoj
Koreni panarabizma segajo v reakcijo na razpad Osmanskega cesarstva in v kolonialne delitve po prvi svetovni vojni. Pomembne zgodovinske prelomnice so bile:
- Arabni preporod (nahda) konec 19. in v začetku 20. stoletja — kulturni in jezikovni preporod, ki je poudarjal skupno arabsko identiteto;
- Arabni upor in razpad Osmanskega imperija med in po prvi svetovni vojni ter dogovori, kot je Sykes–Picot, ki so razdelili Bližnji vzhod med evropske sile;
- Ustanovitev Arabske lige (1945), ki je formalna organizacija držav z namenom političnega sodelovanja;
- Vzpon Nasserja in zlata doba panarabizma v 1950. in 1960. letih, vključno z začasno združitvijo Egipta in Sirije v Združeno arabsko republiko (1958–1961).
Ideologije in gibanja
Panarabizem ni enotna ideologija — razdelil se je v več različnih tokov:
- Arabski nacionalizem (naglas na skupni zgodovini, jeziku in kulturi);
- Ba'atizem (arabski socialistični in enotarski program, ustanovljen s strani Michel Aflaqa in drugih, ki je imel velik vpliv v Siriji in Iraku);
- Nasserizem (egiptovska različica, močan poudarek na neuvrščenosti, socialni pravičnosti in antikolonializmu);
- Levičarski in socialistični tokovi, ki so panarabizem povezovali s socialno transformacijo in industrializacijo.
Glavni akterji
Med najvplivnejšimi osebnostmi in skupinami v zgodovini panarabizma so:
- Gamal Abdel Nasser (Egipt) — simbol antiimperializma in enotnega arabska voditelja v 1950. in 1960. letih;
- Michel Aflaq (Sirija) — eden izmed ustanoviteljev Ba'ath stranke in teoretičnih temeljev sodobnega arabskega nacionalizma;
- Sati' al-Husri — pomemben teoretik arabske nacionalne ideje, ki je poudarjal vlogo skupnega jezika in kulture;
- Različne vojaške in politične elite v arabskih državah, ki so pogosto uporabile panarabsko retoriko za konsolidacijo oblasti.
Vpliv in dosežki
- Antikolonialna mobilizacija: panarabizem je bil močan katalizator za odpore proti evropskemu kolonializmu in za prizadevanja za samostojnost;
- Politične spremembe: ideja enotnosti je vplivala na val vojaških udarov, državnih preobratov in oblikovanje novih režimov v sredini 20. stoletja;
- Kulturna integracija: skupni jezik in literatura, novinarstvo, radio in kasneje satelitska televizija so ustvarili panevropski arabski javni prostor;
- Meddržavno sodelovanje: nastanek institucij, kot je Arabska liga, in kratkotrajne federacije oziroma združbe (npr. Združena arabska republika) so bile neposredni sadovi gibanja;
- Simbolni pomen: panarabizem je okrepil občutek pripadnosti mnogih ljudi, ki so se identificirali kot del širše arabske skupnosti.
Kritike in omejitve
Panarabizem je imel tudi znane pomanjkljivosti in kritike:
- Praktična izvedljivost: geopolitične razlike, nacionalni interesi in rivalstva so omejili možnost enotne arabske države;
- Potiskanje lokalnih identitet: gibanje je pogosto zanemarjalo manjšine (Kurdi, Berberi, Asirci ipd.) in lokalne razlike;
- Avtoritarne prakse: v imenu enotnosti so nekatere vladne strukture omejevale politične svoboščine in pluralizem;
- Vojaški porazi in razočaranja: poraz v šestdnevni vojni (1967) in drugi konflikti so močno oslabili privlačnost panarabskih idej;
- Vpliv zunanje moči: hladna vojna, regionalne sile in nove oblike tuje vpletenosti so dodatno zapletle prizadevanja za enotnost.
Sodobno stanje in zapuščina
Danes je klasični panarabizem kot gibanje oslabljen. Nacionalne države so utrjene, geopolitična tekmovanja in novi ideološki tokovi (npr. politizirani verski aktivizmi, transnacionalni terorizem, geopolitične interese velikih sil) so spremenili politični okvir. Kljub temu pa ostaja močna kulturna in jezikovna povezanost med arabskimi prebivalci, kar se kaže v literaturi, filmih, glasbi in širšem medijskem prostoru.
Institucije, kot je Arabska liga, ter ekonomska in kulturna sodelovanja, čeprav pogosto omejena, kažejo, da ideja sodelovanja in prijateljskih odnosov med arabskimi državami še ni izginila. Hkrati so regionalna partnerstva (npr. Svet za sodelovanje v Zalivu) pokazala, da sodobno sodelovanje običajno poteka skozi manj ambiciozne, bolj pragmatične oblike integracije.
Zaključek: Panarabizem je pomemben del moderne zgodovine Bližnjega vzhoda in Severne Afrike; vplival je na obdobje dekolonizacije, oblikovanje držav in politične ideologije v 20. stoletju. Čeprav kot enotno politično gibanje ni več v ospredju, njegove kulturne, jezikovne in simbolne sledi ostajajo del identitete številnih ljudi v arabskem svetu.


Liga arabskih držav
Izvor in razvoj
Konec 19. stoletja je Osmansko cesarstvo nadzorovalo večino Bližnjega vzhoda. Bližnji vzhod je bil takrat zelo raznolik. V regiji je živelo veliko različnih etničnih in kulturnih skupin ljudi. Do leta 1900 je bilo Osmansko cesarstvo v zatonu in številne različne skupine ljudi, ki so živele v cesarstvu, so želele oblikovati neodvisne vlade, ki bi jih vodili ljudje, živeči v svojih skupnostih.
Ena od skupin, ki je začela oblikovati svoje zamisli o samoupravni ali samoodločeni skupnosti, so bili Arabci. Številni izobraženi arabski študenti in profesorji, ki so delali na univerzah, kot je univerza Al-Azhar, so začeli izdajati revije in ustanavljati klube, ki so spodbujali idejo o enotni arabski skupnosti ali narodu. Te ideje so postale zelo priljubljene v arabskih regijah nekdanjega Osmanskega cesarstva. Leta 1913 so se arabske organizacije z vsega Bližnjega vzhoda sestale na prvem arabskem kongresu v Parizu v Franciji. Na kongresu so Arabci iz celotnega Osmanskega cesarstva razpravljali o možnosti, da bi se osvobodili Osmanskega cesarstva in ustanovili arabsko upravljane države.
Osmansko cesarstvo se je na arabski kongres odzvalo s kaznovanjem arabskih nacionalistov. Na nekaterih ozemljih Osmanskega cesarstva so arabske nacionaliste zaradi njihovih dejavnosti zaprli in celo ubili.
Med prvo svetovno vojno so številne arabske skupine podpirale vojaško kampanjo zavezniških sil proti Osmanskemu cesarstvu. Ob koncu prve svetovne vojne je Osmansko cesarstvo propadlo, zavezniške sile pa so se sestale, da bi se odločile, kaj se bo zgodilo z ozemljem, ki je bilo prej pod osmanskim nadzorom. Kljub temu da so zavezniki med vojno podpirali zaveznike, mnogim arabskim državam niso zagotovili svobode. Arabci, ki so še vedno želeli pridobiti neodvisnost, so v okupiranih državah začeli oblikovati zamisli o tem, kako bi bila videti svobodna arabska država. Te ideje so sčasoma postale temelj panarabizma.
Filozofija
Po prvi svetovni vojni so številni arabsko govoreči učenjaki in študenti v nekdanjem Osmanskem cesarstvu začeli pisati o zgodovini arabskega ljudstva. Eden od teh piscev, Darwish-Al Maqdidi, je napisal šolski učbenik, v katerem je opisal prepričanja zgodnjega panarabskega gibanja. Učbenik so uporabljali v številnih šolah po vsem arabskem Bližnjem vzhodu, v njem pa je bilo zapisano, da arabska domovina ni omejena na Arabski polotok, ampak se razteza povsod, kjer živijo Arabci. Poleg tega je Miqdadi in drugi arabski učenjaki menili, da lahko svoboden in enoten arabski narod obstaja le, če se z arabskega Bližnjega vzhoda odstrani zahodni vpliv. Na splošno je jedro Miqdadijevih prepričanj in njemu podobnih prepričanj postalo filozofija panarabizma.
Poskusi arabske unije
Priljubljenost panarabizma je začela naraščati, ko so številne arabske države v štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja pridobile neodvisnost. Egiptovski predsednik Gamal Abdel Nasser (1956-1970) je bil velik zagovornik panarabskega nacionalizma. Nasser je menil, da je treba arabski svet v severni Afriki in na Arabskem polotoku združiti, saj je imelo veliko teh držav skupno kulturo, vero in jezik. Med svojim predsedovanjem je Nasser pomagal ustanoviti Združeno arabsko republiko s Sirijo. Republika je trajala tri leta. Njen propad je bil v veliki meri posledica Naserjevih prizadevanj za hitro spremembo sirskega in egiptovskega gospodarstva; prav tako številnim Sircem ni bilo všeč, da je hotel Naser centralizirati vladno oblast in delovanje v Egiptu.
Po propadu UAR je Naser poskušal druge arabske države pridobiti za panarabsko stvar. Med šestdnevno vojno leta 1967 je Nasser vodil arabsko koalicijo (Sirija, Libanon, Jordanija in Irak) v boju proti Izraelu. Izrael je v vojni zmagal, arabska koalicija in Naserjeva prizadevanja za oblikovanje enotnega arabskega Bližnjega vzhoda pa so doživela velik neuspeh.


Egiptovski predsednik Gamal Naser z iraškim zunanjim ministrom Adnanom Pačačijem
Propad panarabizma in ponovni vzpon
Upadanje
Po šestdnevni vojni je bila vloga Egipta kot vodje vsearabskega gibanja močno oslabljena. Druge arabske nacionalistične organizacije so se začele razvijati samostojno, neodvisno od Egipta in drugih arabskih držav. Predvsem Palestinci so začeli ustanavljati svoje lastne organizacije, ki so bile osredotočene na palestinski nacionalizem in ne na panarabski. Poleg tega je zaradi nenadne smrti Gamala Naserja leta 1970 panarabsko gibanje ostalo brez jasnega vodje.
Ponovni vzpon
Od konca sedemdesetih let 20. stoletja so številni profesorji in strokovnjaki za Bližnji vzhod trdili, da panarabizem ne obstaja več Fouad Ajami meni, da je panarabizem propadel, ker je Gamel Nasser, jasen vodja gibanja, izgubil zagon po arabskem porazu v šestdnevni vojni. Poleg tega so druge arabske skupine, predvsem Palestinci, izgubile zaupanje v vsearabsko gibanje in se poskušale samostojno razvijati. V zadnjem času, po dogodkih arabske pomladi leta 2011, pa številni znanstveniki in novinarji trdijo, da se panarabizem vrača na različne načine. Susan De Muth meni, da je panarabizem arabske pomladi drugačen, kot je bil pred tridesetimi leti. Domneva, da je bil panarabizem v času Gamela Naserja povezan z idejo, da bi arabski svet ostal brez tujega in zahodnega vpliva, medtem ko današnji panarabizem večinoma vodijo mladi ljudje, ki si prizadevajo za reformo ali zmanjšanje zatiranja ali nadzora vlad v arabskih državah. To novo obliko panarabizma je okrepila tehnologija, kot so družbeni mediji. Po besedah De Mutha so lahko protestniki iz različnih držav s pomočjo družbenih medijev okrepili svoj namen in celo uskladili proteste z gibanji v drugih arabskih državah . Drugi znanstveniki niso tako optimistični kot De Muth; Marc Lynch meni, da so protesti arabske pomladi že zdavnaj zamujali in da so se politična gibanja na arabskem Bližnjem vzhodu počasi krepila zadnjih trideset let .


Egipt in Sirija sta v letih 1958-1961 ustanovila Združeno arabsko republiko.


Sirski protestnik med arabsko pomladjo v Siriji z razpršilcem riše grafite proti Bašarju al Asadu
Iskati