Panarabizem: ideja, zgodovina in vpliv panarabskega gibanja

Konec 19. stoletja je Osmansko cesarstvo nadzorovalo večino Bližnjega vzhoda. Bližnji vzhod je bil takrat zelo raznolik. V regiji je živelo veliko različnih etničnih in kulturnih skupin ljudi. Do leta 1900 je bilo Osmansko cesarstvo v zatonu in številne različne skupine ljudi, ki so živele v cesarstvu, so želele oblikovati neodvisne vlade, ki bi jih vodili ljudje, živeči v svojih skupnostih.

Ena od skupin, ki je začela oblikovati svoje zamisli o samoupravni ali samoodločeni skupnosti, so bili Arabci. Številni izobraženi arabski študenti in profesorji, ki so delali na univerzah, kot je univerza Al-Azhar, so začeli izdajati revije in ustanavljati klube, ki so spodbujali idejo o enotni arabski skupnosti ali narodu. Te ideje so postale zelo priljubljene v arabskih regijah nekdanjega Osmanskega cesarstva. Leta 1913 so se arabske organizacije z vsega Bližnjega vzhoda sestale na prvem arabskem kongresu v Parizu v Franciji. Na kongresu so Arabci iz celotnega Osmanskega cesarstva razpravljali o možnosti, da bi se osvobodili Osmanskega cesarstva in ustanovili arabsko upravljane države.

Osmansko cesarstvo se je na arabski kongres odzvalo s kaznovanjem arabskih nacionalistov. Na nekaterih ozemljih Osmanskega cesarstva so arabske nacionaliste zaradi njihovih dejavnosti zaprli in celo ubili.

Med prvo svetovno vojno so številne arabske skupine podpirale vojaško kampanjo zavezniških sil proti Osmanskemu cesarstvu. Ob koncu prve svetovne vojne je Osmansko cesarstvo propadlo, zavezniške sile pa so se sestale, da bi se odločile, kaj se bo zgodilo z ozemljem, ki je bilo prej pod osmanskim nadzorom. Kljub temu da so zavezniki med vojno podpirali zaveznike, mnogim arabskim državam niso zagotovili svobode. Arabci, ki so še vedno želeli pridobiti neodvisnost, so v okupiranih državah začeli oblikovati zamisli o tem, kako bi bila videti svobodna arabska država. Te ideje so sčasoma postale temelj panarabizma.

Po prvi svetovni vojni so številni arabsko govoreči učenjaki in študenti v nekdanjem Osmanskem cesarstvu začeli pisati o zgodovini arabskega ljudstva. Eden od teh piscev, Darwish-Al Maqdidi, je napisal šolski učbenik, v katerem je opisal prepričanja zgodnjega panarabskega gibanja. Učbenik so uporabljali v številnih šolah po vsem arabskem Bližnjem vzhodu, v njem pa je bilo zapisano, da arabska domovina ni omejena na Arabski polotok, ampak se razteza povsod, kjer živijo Arabci. Poleg tega je Miqdadi in drugi arabski učenjaki menili, da lahko svoboden in enoten arabski narod obstaja le, če se z arabskega Bližnjega vzhoda odstrani zahodni vpliv. Na splošno je jedro Miqdadijevih prepričanj in njemu podobnih prepričanj postalo filozofija panarabizma.

Priljubljenost panarabizma je začela naraščati, ko so številne arabske države v štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja pridobile neodvisnost. Egiptovski predsednik Gamal Abdel Nasser (1956-1970) je bil velik zagovornik panarabskega nacionalizma. Nasser je menil, da je treba arabski svet v severni Afriki in na Arabskem polotoku združiti, saj je imelo veliko teh držav skupno kulturo, vero in jezik. Med svojim predsedovanjem je Nasser pomagal ustanoviti Združeno arabsko republiko s Sirijo. Republika je trajala tri leta. Njen propad je bil v veliki meri posledica Naserjevih prizadevanj za hitro spremembo sirskega in egiptovskega gospodarstva; prav tako številnim Sircem ni bilo všeč, da je hotel Naser centralizirati vladno oblast in delovanje v Egiptu.

Po propadu UAR je Naser poskušal druge arabske države pridobiti za panarabsko stvar. Med šestdnevno vojno leta 1967 je Nasser vodil arabsko koalicijo (Sirija, Libanon, Jordanija in Irak) v boju proti Izraelu. Izrael je v vojni zmagal, arabska koalicija in Naserjeva prizadevanja za oblikovanje enotnega arabskega Bližnjega vzhoda pa so doživela velik neuspeh.

Upadanje

Po šestdnevni vojni je bila vloga Egipta kot vodje vsearabskega gibanja močno oslabljena. Druge arabske nacionalistične organizacije so se začele razvijati samostojno, neodvisno od Egipta in drugih arabskih držav. Predvsem Palestinci so začeli ustanavljati svoje lastne organizacije, ki so bile osredotočene na palestinski nacionalizem in ne na panarabski. Poleg tega je zaradi nenadne smrti Gamala Naserja leta 1970 panarabsko gibanje ostalo brez jasnega vodje.

Ponovni vzpon

Od konca sedemdesetih let 20. stoletja so številni profesorji in strokovnjaki za Bližnji vzhod trdili, da panarabizem ne obstaja več Fouad Ajami meni, da je panarabizem propadel, ker je Gamel Nasser, jasen vodja gibanja, izgubil zagon po arabskem porazu v šestdnevni vojni. Poleg tega so druge arabske skupine, predvsem Palestinci, izgubile zaupanje v vsearabsko gibanje in se poskušale samostojno razvijati. V zadnjem času, po dogodkih arabske pomladi leta 2011, pa številni znanstveniki in novinarji trdijo, da se panarabizem vrača na različne načine. Susan De Muth meni, da je panarabizem arabske pomladi drugačen, kot je bil pred tridesetimi leti. Domneva, da je bil panarabizem v času Gamela Naserja povezan z idejo, da bi arabski svet ostal brez tujega in zahodnega vpliva, medtem ko današnji panarabizem večinoma vodijo mladi ljudje, ki si prizadevajo za reformo ali zmanjšanje zatiranja ali nadzora vlad v arabskih državah. To novo obliko panarabizma je okrepila tehnologija, kot so družbeni mediji. Po besedah De Mutha so lahko protestniki iz različnih držav s pomočjo družbenih medijev okrepili svoj namen in celo uskladili proteste z gibanji v drugih arabskih državah . Drugi znanstveniki niso tako optimistični kot De Muth; Marc Lynch meni, da so protesti arabske pomladi že zdavnaj zamujali in da so se politična gibanja na arabskem Bližnjem vzhodu počasi krepila zadnjih trideset let .