Avstralska laburistična stranka (NSW) je bila avstralska politična stranka, znana pod imenom Lang Labor. Bila je podružnica Avstralske laburistične stranke v Novem Južnem Walesu, ki se je odcepila od nacionalne stranke in med letoma 1931 in 1936 delovala kot ločena politična skupina na zvezni ravni.
Ozadje
Razkol je nastal v času velike gospodarske krize, ko so se pojavile hude razlike glede ukrepov za obvladovanje brezposelnosti, javnih financ in odplačevanja dolgov. Jack Lang, vpliven premier Novega Južnega Walesa, je bil močan zagovornik radikalnejšega državnega intervencionizma in socialnih programov za pomoč delavskim družinam, kar se je sprlo z bolj zmerno, fiskalno odgovorno politiko zvezne laburistične vlade.
Langov načrt in izgon iz zveznega zbora
Leta 1931 je Jack Lang, premier Novega Južnega Walesa, predstavil znani "Langov načrt". Glavna značilnost tega načrta je bila predlagana zaustavitev plačevanja obresti in glavnic zunanjim upnikom — predvsem britanskim bankam in imetnikom državnih obveznic — ter prerazporeditev sredstev za lokalne programe za preživetje. Namen je bil zmanjšati neposredne posledice krize na prebivalstvo, vendar je ta politika ostro nasprotovala stališčem zvezne vlade in zveznega laburističnega vodstva pod Jamesom Scullinom.
Zaradi razhajanj so bili Langovi zagovorniki v zveznem parlamentu — med njimi vodilni poslanci, kot sta Jack Beasley in Eddie Ward — izločeni iz uradnega laburističnega kluba in so začeli delovati kot ločena skupina. Kot posledica tega razhoda so Langovi poslanci sodelovali z opozicijsko Združeno avstralsko stranko pri glasovanjih, kar je imelo neposredne politične posledice za zvezno vlado.
Pad vlade Scullin in volitve 1931
Ko so Langovi privrženci v predstavniškem domu glasovali skupaj z opozicijo, so decembra 1931 zrušili Scullinovo vlado. To je sprožilo predčasne zvezne volitve. Podružnica v Novem Južnem Walesu je na teh volitvah kandidirala kot Avstralska laburistična stranka (Novi Južni Wales) in je bila v javnosti znana kot skupina "Langovih laburistov". Podporniki državnega vodstva zvezne stranke (ki sta jo v Novem Južnem Walesu vodila Ted Theodore in Ben Chifley) so nastopili kot kandidati zveznih laburistov.
Rezultati volitev in nadaljevanje konflikta
Volitve leta 1931 so bile za laburiste splošno porazne; na zvezni ravni je prišla do oblasti Združena avstralska stranka. Kljub temu je večina Langovih privržencev obdržala sedeže v delavskih okrajih, kjer so imeli močno podporo; njihova politična baza je bila relativno stabilna. Eddie Ward je bil na volitvah tesno poražen v vzhodnem Sydneyju, a je bil na nadomestnih volitvah leta 1932 znova izvoljen. Ted Theodore in Ben Chifley sta na volitvah izgubila svoje sedeže, zvezni laburisti pa so v Novem Južnem Walesu osvojili le nekaj sedežev (v izvirnem besedilu omenjeno tri sedeže). Na naslednjih zveznih volitvah leta 1934 so zvezni laburisti v Novem Južnem Walesu osvojili le en sedež (Newcastle).
Poleg zveznega spora se je konflikt preselil tudi v državno politiko: Jack Lang je ostal premier Novega Južnega Walesa, njegova kontroverzna politika pa je privedla do napetosti z guvernerjem države. Leta 1932 je državnega premierja čakala še ena prelomnica, ko ga je guverner odpustil (dogodek je pomemben del politične zgodovine Novega Južnega Walesa in je dodatno polariziral javnost).
Sprava in združitev (1935–1937)
Leta 1935 je John Curtin postal novi zvezni vodja laburistov. Ena njegovih prednostnih nalog je bila sprava med razcepljenima kriloma stranke. Februarja 1936 je pod njegovim vodstvom prišlo do dogovora o združitvi strankinih frakcij v enotno zvezno laburistično organizacijo, kar je pomenilo konec formalnega delovanja Lang Labor kot ločene zvezne skupine. Na zveznih volitvah leta 1937 so laburisti v Novem Južnem Walesu ponovno kandidirali kot enotna stranka, čeprav so razmere in lokalne lojalnosti ostale kompleksne še naprej.
Pomen in zapuščina
Razkol Lang Labor je bil eden najbolj izstopajočih primerov notranjih konfliktov v zgodovini Avstralske laburistične stranke. Poudaril je trenja med državnim in zveznim ravnmi politike, med fiskalno restriktivnostjo in socialno zaščito med krizo ter vlogo močnih regionalnih osebnosti v avstralski politiki. Združitev leta 1936 je stranki omogočila, da se je bolj enotno soočila z izzivi pred drugo svetovno vojno, vendar so posledice razkola vplivale na politične odnose in zaupanje volivcev še več let.
