Pelikozoavri (dobesedno »skledasti kuščarji«) so bili najzgodnejši sinapsidi. Niso bili dinozavri in niso pravi plazilci, temveč zgodnji predstavniki sesalčje linije. Gre za neformalno skupino, ki zajema vse zgodnje sinapside razen terapsidov in njihovih potomcev; zato je pojem danes predvsem zgodovinski in opisni.

Značilnosti in zgradba

  • Sinapsidna lobanja: značilna je ena odprtina za čeljustne mišice za očesno votlino (»časovna odprtina«), kar je osnovna lastnost sinapsidov.
  • Drža in gibanje: imeli so razkrečene okončine in dolg rep; po načinu hoje so bili podobni mnogim zgodnjim kopenskim vretenčarjem.
  • »Jadra« na hrbtu: pri nekaterih rodovih (npr. Dimetrodon, Edaphosaurus) so bile podaljšane trnaste odrastke vretenc povezane v veliko hrbtno jadro. Njegova funkcija je verjetno vključevala termoregulacijo in/ali razkazovanje.
  • Zobje in prehrana: od preprostih stožčastih zob do specializiranih zobovij; poznamo mesojede in rastlinojede oblike, z zgodnjimi znaki heterodontije (različni tipi zob v isti čeljusti).

Raznolikost in ekologija

Pelikozoavri so obsegali več družin in življenjskih slogov. Med najbolj znanimi so veliki plenilci iz skupine sfenakodontov (npr. Dimetrodon), rastlinojedi edafosavri z značilnim jadrom, masivni in počasnejši kaseazavri ter nekateri polvodni ophiakodontidi. Prehranska raznolikost od mesojedstva do rastlinojedstva kaže na pomembno vlogo te skupine v zgodnjih kopenskih ekosistemih.

Časovni okvir in razširjenost

Prvi predstavniki so se pojavili v poznem karbonu, v pensilvanu, dosegli vrhunec raznolikosti v zgodnjem delu perma in izginili pred njegovim koncem. Več deset milijonov let so bili prevladujoče kopenske živali, preden so jih nadomestili naprednejši terapsidi. Globalno so bili razširjeni predvsem po današnji Severni Ameriki in Evropi, fosile pa poznamo tudi iz Rusije in južne poloble. Do začetka triasa pelikozoavrov v fosilnem zapisu ni več; poznejše izumrtje P/Tr je predvsem prizadelo takrat že prevladujoče terapside in druge linije.

Evolucijski pomen

Pelikozoavri so temeljni za razumevanje izvora sesalci. Iz mesojedih sfenakodontnih pelikozoavrov so se razvili terapsidi, pri katerih opazimo številne »sesalske« novosti: učinkovitejše žvečenje, spremembe v čeljustnem sklepu in sluhu, bolj pokončna drža in aktivnejši metabolizem. Ti trendi so se kasneje nadaljevali v zgodnjih sesalcih mezozoika.

Poimenovanje in raba izraza

Izraz »pelikozoavri« je parafiletski in zato danes manj uporaben v strogi taksonomiji: ne zajema vseh potomcev skupnega prednika, ker izključuje terapsidov in njihove naslednike. V sodobni literaturi se pogosteje uporabljata opisna izraza »zgodnji« ali »bazalni« sinapsidi. Kljub temu ostaja izraz koristen kot priročen opis za zgodnje, ne-terapsidne sinapside, ki so oblikovali prve velike kopenske ekosisteme perma.