Dimetrodon je bil pelikozaver (zgodnja sinapsida) iz prvega dela perma (pred približno 295-272 milijoni let).

Dimetrodon je hodil na štirih nogah in imel visoko, ukrivljeno lobanjo z velikimi zobmi različnih velikosti vzdolž čeljusti. Največ fosilov so našli na jugozahodu Združenih držav, v rdečih plasteh v Teksasu in Oklahomi. Največja znana vrsta dimetrodona je D. angelensis, ki meri 4,6 metra, najmanjši pa je D. teutonis, ki meri 60 centimetrov.

Dimetrodon je bil mesojedec, verjetno največji plenilec v svojem okolju. Njegova glavna značilnost je veliko jadro na hrbtu, ki ga tvorijo podolgovate hrbtenice, ki segajo od vretenc navzgor. Trni so bili povezani s kožo. Splošno mnenje paleontologov je, da je bila to naprava za uravnavanje temperature. Žival se je lahko zgodaj zjutraj ogrela tako, da se je postavila nasproti soncu, pozneje pa se je lahko ohladila v senci ali poskrbela, da je njeno telo dobilo manj sončne svetlobe. Na tej stopnji evolucije nobena kopenska žival ni bila homoioterm. Zelo verjetno je bilo jadro uporabljeno tudi za spolno ali teritorialno signalizacijo. V tem primeru bi bila koža obarvana. To je seveda le domneva, ki pa je smiselna za najbolj nenavadno lastnost te živali.

V evolucijskem smislu je bil Dimetrodon sinapsid, vrsta kopenskih živali, iz katere so se sčasoma razvili sesalci. Ni bil na neposredni liniji porekla, vendar je dober primer evolucijske stopnje, značilne za permske sinapside.

Zgradba in velikost

Ime Dimetrodon izhaja iz grških besed, ki pomenijo "dva merila zoba" in se nanaša na heterodontno (različno) zgradbo zob — ob strani so bili manjši, spredaj pa večji ugrabljivi sekalci in očala. Lobanja je bila visoka in ukrivljena, čeljusti močne, kar kaže na sposobnost držanja in trganja mesa. Noge so bile razporejene ob telesu v raztegnjenem (sprawling) položaju, čeprav so nekatere študije nakazale, da je bila hoja lahko delno bolj pod telesom kot pri sodobnih plazilcih.

Jadro (»sail«): hipoteze o funkciji

Najbolj opazna značilnost je bilo veliko jadro na hrbtu, sestavljeno iz zelo izrastlih nevrilnih trnov vretenc. Glavne razložljive hipoteze so:

  • Termoregulacija: jadro je bilo verjetno prepredeno z žilami in je služilo kot »sončno jadro« za hitro segrevanje ali za hlajenje z usmerjanjem pretoka krvi.
  • Vizualna signalizacija: jadro bi lahko služilo za intimno prikazovanje, prepoznavo vrst ali za opozarjanje tekmecev — to bi vključevalo domnevo, da je bila koža obarvana.
  • Rezervni organ ali mehanska vloga: manj verjetne hipoteze vključujejo nalaganje maščobe ali mehansko funkcijo pri stabilizaciji hrbta, vendar zanje obstaja manj podpore.

Fosili in razširjenost

Največ najdb Dimetrodona izhaja iz t. i. redkih rdečih plasti (Red Beds) Ameriškega jugozahoda — zlasti iz Teksasa in Oklahome. Poleg ZDA so znani tudi fosili iz Evrope (npr. D. teutonis iz Nemčije). Fosili vključujejo številne vrste, različne po velikosti in podrobnostih jadra, kar kaže na raznoliko skupino sorodnih taksonov v permskih ekosistemih.

Prehrana in ekologija

Dimetrodon je bil vrhovni plenilec svojega okolja. Lovil je manjše kopenske vretenčarje, kot so ribe, dvoživke in druge kopenske vretenčarje. Zobje različnih velikosti so omogočali prijem in trganje mesa. V permskih ekosistemih je pogosto sobival z rastlinojedimi sinapsidi, kot je Edaphosaurus, pa tudi z drugimi dvoživkami in zgodnjimi plazilci.

Razvrstitev in evolucijski pomen

Dimetrodon spada v družino Sphenacodontidae znotraj sinapsidov. Sinapsidi so skupina, iz katere so se pozneje razvili sesalci — zato so Dimetrodon in sorodniki pogosto omenjeni v kontekstu razumevanja zgodnjih stopinj razvoja značilnosti, povezanih z evolucijo sesalcev (npr. posebne oblike lobanje in zob).

Pomembno je poudariti, da Dimetrodon ni bil dinozaver; dinozavri so se pojavili veliko kasneje, v mezozoiku. Permski sinapsidi predstavljajo samostojen razvojni razvojni tok, ki je bolj soroden sesalcem kot sodobnim plazilcem.

Odkritje in zgodovina raziskav

Prve vrste Dimetrodon je opisal paleontolog Edward Drinker Cope v 19. stoletju (1878). Skozi čas so raziskovalci odkrili številne vrste in različice jadra, kar je vodilo do razprav o razlikah med vrstami, starosti posameznih najdb in možnostih spolnega dvoličja (dimorfizem) ali geografske variabilnosti.

Pogosto zamenjave

Jadro na hrbtu pogosto povzroči zmedo med Dimetrodonom in Edaphosaurus — oba imata jadro, vendar je Edaphosaurus rastlinojed in njegov jadro ima na hrbtnih trnovih posebne prečne izrastke (kotine), drugačno morfologijo od sphenacodontidov.

Dimetrodon ostaja eden najbolj prepoznavnih permskih plenilcev in pomemben primer za razumevanje zgodnjih pričetkov sinapsidne evolucije. Fosilne najdbe še vedno dopolnjujejo sliko o raznolikosti, ekologiji in vedenju teh nenavadnih praživali.