Mozart: Klavirska sonata št. 11 v A-duru, K.331 (Alla Turca)

Mozartova Klavirska sonata št. 11 v A-duru K.331 (Alla Turca) — ikonični rondo, lirične variacije in turški utrip. Zgodovina, analiza in nasveti za izvedbo.

Klavirska sonata št. 11 v A-duru, K. 331 je ena najbolj priljubljenih in prepoznavnih del za klavir iz obdobja klasicizma. Napisal jo je Wolfgang Amadeus Mozart, izšla pa je leta 1784 na Dunaju v Avstriji pri založbi Artaria. Sonata je druga v skupini treh klavirskih sonat (K. 330–332), ki jih je Mozart oštevilčil od 1 do 3. Verjetno jo je napisal poleti 1783 v Salzburgu. Takrat je svojo ženo Constance (Weber) pripeljal v rodno mesto, da bi jo predstavil svojemu očetu Leopoldu. Prva sonata v tej skupini je št. 10 v C-duru, K. 330; tretja je št. 12 v F-duru, K. 332. V zgodnjem obdobju svojega življenja na Dunaju je Mozart veliko časa posvetil poučevanju, zato so bile te sonate verjetno namenjene tudi njegovim učencem ter širokemu krogu pianistov takratnega časa.

Oblika in stavki

Sonata v A-dur je med Mozartovimi klavirskimi sonatami posebna, ker v nasprotju z običajno prakso ne vsebuje prvega stavka v strogo razviti sonatni obliki. Sestavljena je iz treh stavkov:

• Prvi stavek: lirična tema v 6/8, ki ji sledijo šest variacij v A-duru in A-molu. Variacije razvijajo melodijo z večjo virtuoznostjo in kontrastnimi teksturami; zadnja variacija prehaja v 4/4 oziroma pripravi pot za nadaljevanje.
• Drugi stavek: Menuetto v A-duru s kontrastnim delom (Trio) v D-duru, napisan v 3/4 času. Ta del prinaša klasično simetrijo in plesni značaj, hkrati pa zagotavlja ravnotežje med pesemskim prvim delom in svetlejšim zaključkom.
• Tretji stavek: znameniti "Alla Turca" — turški rondo v 2/4 času, znan tudi kot "Turški marš" ali "Turški rondo". Gre za živahen rondo z ostro ritmiko in poudarki, v katerem Mozart posnema zvočne učinke turške janjičarske glasbe (bobni, basovske ritmične figure) z uporabo sinkop, staccata in pospeševanj. Rondo nastopa kot samostojen, pogosto ločeno izvajani del, in velja za enega najbolj znanih primerov dunajske "turške" mode konec 18. stoletja.

Značilnosti in izvajalske opombe

Skladba je napisana za sodobni klavir tistega časa (fortepiano), danes pa se pogosto igra na sodobnem koncertnem klavirju. Mozartova raba variacij in rondne forme je hkrati preprosta in prefinjena: melodija prvega stavka je takoj prepoznavna, variacije pa postopoma povečujejo tehnične zahteve in barvne spremembe. "Alla Turca" zahteva natančno ritmično artikulacijo in jasno distinkcijo med "turškimi" učinki in značilno klasično frazo.

Pomen in recepcija

Skladba je že v 19. in 20. stoletju postala izredno priljubljena — zlasti tretji stavek, ki se pogosto pojavlja samostojno v koncertnem in popularnem repertoarju, v priredbah za druge inštrumente ter v filmski in reklamni glasbi. Zaradi privlačne melodije in dostopne tehnične ravni je sonata pogosto vključena v učne načrte za pianistke in pianiste, hkrati pa ostaja priljubljena izbira na amaterskih in profesionalnih recitalih.

Tipičen trajanje celotne sonate je približno 15–20 minut, odvisno od tempa in interpretacije. Poleg zgodovinskega pomena in estetske vrednosti del v današnjem času ostaja pomembno tudi kot most med poučnim repertoarjem in koncertnim klasičnim delom, saj združuje melodijsko privlačnost, oblikovno jasnost in elemente regionalnih glasbenih trendov (kot je bila moda po turških orkestrskih vplivih v evropski glasbi konca 18. stoletja).

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Klavirska sonata št. 11 v A-duru, K. 331?

V: Kdaj je bila napisana?

V: Kateri sta drugi dve skladbi, ki sestavljata to skupino treh klavirskih sonat?

V: Za koga je bilo to delo verjetno napisano?

V: V čem se ta skladba razlikuje od drugih Mozartovih del?

V: Kakšno vrsto glasbe lahko slišimo v tem delu?

V: Ali je ta skladba danes priljubljena med ljubiteljskimi recitali?

Išči po črki