Pointe du Hoc je rtič v Normandiji na severu Francije. Obsega približno 100 m visoke, strme pečine, ki se spuščajo proti morju, pod njimi pa je zelo ozka plaža, ki je ob plimi pogosto poplavljena, ob oseki pa izpostavljena. Zaradi položaja in višine je bil ta droben kos obale strateško pomemben med drugo svetovno vojno.
Leta 1944 je bil Pointe du Hoc del operacije Overlord, največje pomorske invazije v zgodovini, načrtovane za osvoboditev okupirane Francije. Nemške obalne obrambe so na tem mestu postavile močnastrukture in velike topove: v betonskih utrdbah je bilo nameščenih šest 155-milimetrskih topov, sposobnih streljati daleč v notranjost in ogrožati zavezniške ladje ter sile, ki naj bi pristale na plaži Utah in Omaha. Zaradi tega je bil Pointe du Hoc označen kot ena ključnih tarč napada ob D-Day.
V predvečer in zgodaj zjutraj 6. junija 1944 so zavezniška letala, ki so priletela iz Anglije, so izvedla bombardiranje, vendar zračni napadi niso trajno onesposobili težkih artilerijskih topov; del topov so Nemci umaknili iz vidnih položajev ali jih skriliv notranjost kopnega in betonske kasemate.
Za izvedbo tvegane naloge so ameriški rangerji več mesecev pred invazijo intenzivno trenirali skupaj z britanskimi komandosi, predvsem plezanja po strmih pečinah in hitrih napadov iz morja. Vadili so na podobnih skalnatih odsekih ob obali, da bi obvladali spuščanje in vzpenjanje s pomočjo vrvi in lestve.
Za desant so uporabili posebna desantna plovila z ravnim dnom — LCA in LCVP (t. i. Higginsovi čolni) — s katerimi so jih prevažale pomorske enote britanske mornarice. Na nekatera plovila so dodali oklep za večjo zaščito, vendar je dodatna zaščita zmanjšala hitrost in manevrabilnost čolnov. Čolne so spustili v morje nekaj kilometrov stran od klifov in se proti rtu približevali v noči in zgodnjih jutranjih urah, da bi ohranili presenečenje.
Napad 6. junija 1944: ob zori so ameriški 2. ranger bataljon pod vodstvom poveljnika Jamesa E. Rudderja poskušal zavzeti vrh pečin. Rangerji so morali pod močnim nemškim ognjem pristati na peščeni strmini, nato pa s pomočjo vrvi, gibkih lestev in posebne opreme vzpneti po navpičnih stenah do utrdb. Naloga je bila izjemno nevarna — na pečinah so bili minirani prehodi, žični zapori in strelci v zakritih položajih.
Ko so rangerji dosegli vrh, so ugotovili, da so Nemci nekaj težkih topov premaknili z izpostavljenih položajev. Vendar so Američani topove našli skrite nekoliko v notranjosti (v naravi ali zaščitenih skladiščih) in jih uspeli onesposobiti z eksplozivi in usmeritvijo pomorske ter kopenske barvne podpore. Po začetnem uspehu so rangerji odpravljali povratne napade Nemcev in kljubovali pomanjkanju municije, vode ter okrepitev; prva povezava s kopnim (močnejšimi zavezniškimi enotami) je bila vzpostavljena šele po nekaj dneh.
Akcija pri Pointe du Hoc je zahtevala visoko ceno: rangerji so utrpeli težke izgube, a so kljub temu vztrajali in preprečili, da bi nemški topovi ponovno ogrozili pristanke na bližnjih plažah. Njihovo delovanje je pogosto opisano kot primer izredne poguma, usmerjenosti in pripravljenosti tvegati zasebne in skupinske žrtve za dosego strateškega cilja.
Po vojni je Pointe du Hoc postal spominsko območje. Na rtu so vidni ostanki bombardiranj — velike kraterne jame, porušene utrdbe in opazovalne točke — ter spomenik v spomin na padle rangerje in ostale udeležence invazije. Danes območje varuje in ureja ameriška organizacija za vojaške spomine in obiskovalcem ponuja razlago pomena dogodkov ob D-Day, zgodovinske poti ter razgled na plaže, kjer se je odločalo o poteku osvoboditve Evrope.
