Bronzi di Riace (angleško: Riace bronzes), včasih imenovana Riace Warriors (datacija približno 460–430 pr. n. št.), sta dva velika monumentalna grška bronasta kipa. Obe upodobljata gola, bradata bojevnika, visoka skoraj dva metra, z izjemno realistično anatomijo in podrobnostmi obraza in telesa. Nekateri strokovnjaki menijo, da kipa predstavljata dve konkretni osebi, bolj verjetno pa gre za idealizirana tipa grškega bojevnika oziroma za dele enega večjega spomenika. Zaradi številnih slogovnih in tehničnih podobnosti sta verjetno iz iste delavnice ali celo iz iste monumentalne kompozicije. V antičnih časih so bogati Rimljani pogosto zbirali grško kiparstvo; možna je hipoteza, da sta bila oba bojevnika sprva prepeljana iz Grčije proti Rimu in sta se na morski poti izgubila.
Odkritje
Bronaste kipa je 16. avgusta 1972 v Jonskem morju odkril potapljač Stefano Mariottini med potapljaškimi počitnicami blizu Reggio Calabria v Italiji. Skulpturi sta bili najdeni nedaleč od obale pri Riace Marini, vasi v bližini Porto Foricchio. Območje leži na pomembni ladijski poti med pristanišči v Rimu in obalnimi mesti v Grčiji, zato raziskovalci domnevajo, da je bronasti tovor izgubil ladjo, ki je potonila ali je bila poškodovana. Kipa so verjetno bodisi odtrgali s privezov ali pa jih je posadka vrgla čez krov, da bi olajšala tovor v sili.
Opis in uporabljeni materiali
Oči kipov so izdelane iz vstavkov kosti in stekla, kar jim da izjemno živ izraz. Zobje so iz srebra, medtem ko so ustnice in bradavičke poudarjene z bakrom. Kipi so bili nekoč opremljeni z dodatki: držala sta kopja in ščite, eden pa je imel na glavi čelado, ki si jo je nataknil na glavo. Ker so broneni kipi redki (večina antičnih izvirnikov je bila predelana v kasnejših stoletjih ali unièena), so Riace bronzi izjemno pomembni za razumevanje grške kiparske tehnike in estetike.
Tehnično so kipi izdelani z metodo izgubljenega voska (lost-wax), bili so uliti v več delih in kasneje spojeni. Notranjost kipov je votla, kar je zmanjšalo težo in porabo materiala, površinske podrobnosti pa so ročno dodelali z orodji. Ohranjenost delov nosi sledi prvotne polikromije (ostanki barv) in različnih kovinskih vložkov, kar kaže, da so bile antične bronaste skulpture pogosto bolj barvite in kompleksne, kot jih običajno zamišljamo iz belih marmornatih kopij.
Restavracija, razstavljanje in pomen
Po odkritju so kipa prestavili v varno shranjevanje in ju podvrgli obsežnim konservatorskim posegom. Danes sta bronasta kipca shranjena in razstavljena v muzeju Museo Nazionale della Magna Grecia v Reggio Calabria, kjer sta dostopna javnosti in predmet številnih študij. Njuna odsotnost v nizu ohranjenih antičnih bronov naredi Riace bronze za enega najpomembnejših arheoloških najdb 20. stoletja; prispevek k vprašanju razvoja grške kiparske umetnosti, prehoda iz arhaičnega v klasični slog in uporabe zlitin ter vstavkov pa je še vedno predmet raziskav in interpretacij.
Riace bronzi še naprej privabljata pozornost strokovnjakov in obiskovalcev: predstavljata tehnično mojstrstvo, estetsko dovršenost in dragocen vpogled v materialno kulturo antične Grčije ter v trgovske in pomorske poti Sredozemlja v antičnih časih.
