Seldžuška arhitektura

Seldžuška arhitektura je ime za arhitekturo, zgrajeno v času, ko so Seldžuki vladali večini Bližnjega vzhoda in Anatolije. To je bilo med 11. in 13. stoletjem. Po 11. stoletju so se iz Velikega seldžuškega cesarstva izločili Seldžuki iz Ruma in razvili svojo lastno arhitekturo. Njihova prestolnica je bila Konya. Nanje so vplivali Armenci, Bizantinci in Perzijci ter jih navdihovali.

Arhitektura Velikega seldžuškega cesarstva

Arhitekturo je mogoče najti na obsežnem območju, ki se razteza od Hindukuša do vzhodne Anatolije. Tudi od Srednje Azije do Perzijskega zaliva. Domovina seldžuške arhitekture sta bila Turkmenistan in Iran. Tu so bile zgrajene prve stalne seldžuške stavbe. Žal so mongolski vpadi večino teh stavb uničili. Ohranilo se jih je le nekaj. Leta 1063 je bil Isfahan ustanovljen kot prestolnica Velikega seldžuškega cesarstva pod vodstvom Alpa Arslana.

Najpomembnejša sprememba se je zgodila v začetku 12. stoletja. Šlo je za preoblikovanje hipostilnega načrta v mošejo s štirimi ivanami (glej Šahova mošeja). V tem času je bila uvedena še ena vrsta mošeje, kiosk mošeja, sestavljena iz kupolastega prostora s tremi odprtimi stranicami in steno z mihrabom na strani qible. Za arhitekturo tega obdobja so bile značilne tudi spominske grobnice. To so bile običajno osmerokotne strukture s kupolasto streho, imenovane Kümbet ali Türbe. Impresiven primer grobne arhitekture je mavzolej sultana Sanjarja v Mervu. Gre za masivno stavbo, ki meri 27 kvadratnih metrov (89 čevljev) in ima ogromno dvojno kupolo, ki sloni na skvintih in muqarnasovih pendentivih.