Seldžuška arhitektura: zgodovina in značilnosti (11.–13. st.)

Seldžuška arhitektura je ime za arhitekturo, zgrajeno v času, ko so Seldžuki vladali večini Bližnjega vzhoda in Anatolije. To je bilo med 11. in 13. stoletjem. Po 11. stoletju so se iz Velikega seldžuškega cesarstva izločili Seldžuki iz Ruma in razvili svojo lastno arhitekturo. Njihova prestolnica je bila Konya. Nanje so vplivali Armenci, Bizantinci in Perzijci ter jih navdihovali.

Zgodovinski okvir

Seldžuška arhitektura v Anatoliji se je razvila po vdorih Turkov v 11. stoletju, zlasti po bitki pri Manzikertu (1071), ko so območja bizantinskega vzhoda prešla pod turško oblast. Nastala je v okviru Seldžuškega sultanata Ruma, ki je v 12. in 13. stoletju vzpostavil politične in gospodarske razmere za obsežno gradnjo. Za gradnjo so pogosto skrbeli sultanovi uradniki, lokalni emirom in verske ustanove (vakfi), kar je omogočilo nastanek številnih mošej, madrasa, karavanserajev, bolnišnic, türb (grobnice) in utrdb.

Značilnosti in gradbeni elementi

Gradbeni materiali: prevladujejo kamen in opeka, pogosto so uporabljali tudi omet in kamnite okrasne plošče; v nekaterih primerih so uporabljali spolia (material iz starejših zgradb).
Strukturne rešitve: tipične so zašiljene (ognaste) in polkrožne oboke, križne in sodne oboke, kupole postavljene na prehodih preko squinches ali pendentivov ter kompaktni tlorisi primeren za islamske verske in izobraževalne stavbe.
Monumentalni vhodni portali: bogato okrašeni portalski okvirji z geometrijskimi vzorci, arabeskami, napisnimi trakovi v arabski kaligrafiji in reliefno rezbarijo — ti portali pogosto funkcionirajo kot vizualni poudarek fasade.
Ornamentika: značilni so mozaiki iz glazirane opeke in ploščic, geometrijski in rastlinski vzorci, kaligrafski pasovi ter muqarnas (stalaktitni elementi) v notranjih in zunanjih zaključkih.
Minareti in kupole: minareti so lahko okrogli ali poligonalni in pogosto visoki in vitki; kupole so razporejene nad glavnim molitvenim prostorom ali nad türbami.
Funkcionalni kompleksi: seldžuške ustanove so pogosto del širših kompleksov (külliye), ki so združevali mošejo, madraso, bolnišnico, hamam in gostinsko stavbo (karavanseraj), kar je krepilo socialno in gospodarsko vlogo arhitekture.

Vrste stavb in primeri

Med najpogostejšimi tipi so bile:

mošeje (osrednja verska zgradba),
madraso (verske in znanstvene šole),
karavanseraji (sultanhani) za zaščito in oskrbo trgovcev na svileni poti in drugih trade poteh,
bolnišnice (bimaristani) in dobrodelne ustanove,
turbe (grobne stavbe) z značilnimi kupolami in dekorativnimi fasadami.

Znani primeri seldžuške arhitekture v Anatoliji so med drugim: velike mošeje in madrase v Konyi (npr. Alaeddinova mošeja in različne madrasе), Karatayjeva madrasa z izjemnimi plitvimi glazirnimi ploščicami, Ince Minareli Medrese z detajlno kamenorezbo, Divriği (velika mošeja in bolnišnica), Sultan Han (imeniten karavanseraj) ter Çifte Minareli Medrese v Erzurumu. Nekateri od teh spomenikov so uvrščeni tudi na seznam UNESCO kot primeri izjemne umetniške in arhitekturne dediščine.

Pomen in vpliv

Seldžuška arhitektura je pomembna kot most med perzijsko, armensko in bizantinsko gradbeno tradicijo ter kasnejšim razvojem osmanske arhitekture. Stil je prinesel tehnike in estetske principe — monumentalne portale, kombinacijo kamna in glaziranih ploščic ter bogato ornamentiko — ki jih bodo kasneje prevzeli in razvili tudi Osmanski mojstri. Poleg tega seldžuški spomeniki kažejo lokalna izražanja obrti in regionalne posebnosti, kar jih dela dragocene za zgodovino arhitekture.

Ohranjanje

Mnogo seldžuških objektov še stoji, vendar so izpostavljeni propadanju, potresom in neustreznim posegom. Ohranitev in restavriranje teh spomenikov zahteva strokovno delo, zgodovinsko raziskavo in mednarodno sodelovanje, saj gre za pomemben del kulturne dediščine Anatolije in širšega islamskega sveta.

Arhitektura Velikega seldžuškega cesarstva

Arhitekturo je mogoče najti na obsežnem območju, ki se razteza od Hindukuša do vzhodne Anatolije. Tudi od Srednje Azije do Perzijskega zaliva. Domovina seldžuške arhitekture sta bila Turkmenistan in Iran. Tu so bile zgrajene prve stalne seldžuške stavbe. Žal so mongolski vpadi večino teh stavb uničili. Ohranilo se jih je le nekaj. Leta 1063 je bil Isfahan ustanovljen kot prestolnica Velikega seldžuškega cesarstva pod vodstvom Alpa Arslana.

Najpomembnejša sprememba se je zgodila v začetku 12. stoletja. Šlo je za preoblikovanje hipostilnega načrta v mošejo s štirimi ivanami (glej Šahova mošeja). V tem času je bila uvedena še ena vrsta mošeje, kiosk mošeja, sestavljena iz kupolastega prostora s tremi odprtimi stranicami in steno z mihrabom na strani qible. Za arhitekturo tega obdobja so bile značilne tudi spominske grobnice. To so bile običajno osmerokotne strukture s kupolasto streho, imenovane Kümbet ali Türbe. Impresiven primer grobne arhitekture je mavzolej sultana Sanjarja v Mervu. Gre za masivno stavbo, ki meri 27 kvadratnih metrov (89 čevljev) in ima ogromno dvojno kupolo, ki sloni na skvintih in muqarnasovih pendentivih.