Šahova mošeja (perzijsko: ﻣﺴﺠﺪ ﺷﺎﻩ , Masjed-e Shāh) je mošeja v Isfahanu (Isfahan) v Iranu. Stoji na južni strani trga Naghsh-i Jahan. Po islamski revoluciji so jo preimenovali v Imamovo mošejo.

Zgrajena je bila v obdobju Safavidov in je odličen primer islamske arhitekture v Iranu. Mnogi jo imajo za mojstrovino perzijske arhitekture. Imamova mošeja v Isfahanu je ena od večnih arhitekturnih mojstrovin v Iranu in po vsem svetu. Skupaj s trgom Naghsh-i Jahan je vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Njena gradnja se je začela leta 1611; dokončana je bila približno v začetku 17. stoletja. Njeno veličastvo izhaja predvsem iz bogate uporabe sedembarvnih mozaičnih ploščic in izjemnih kaligrafskih napisov, ki krasijo notranjost in zunanjost.

Zgodovina

Mošejo je dal zgraditi šah Abbas I. kot del velike urbanistične preureditve Isfahana, ko je mesto postal prestolnica Safavidskega imperija. Gradnja se je začela leta 1611 in se nadaljevala več let; delo so naročali vrhunski obrtniki in umetniki tistega časa. Mošeja je bila namenjena tako verskim kot političnim in reprezentativnim funkcijam: predstavljala je moč in versko identiteto Safavidov.

Arhitektura in okrasitev

Imamova mošeja je značilna po t. i. sistemu štirih iwanov — veliki vhodni iwan, ki vodi v osrednje dvorišče, in ostali iwan-i, ki obkrožajo dvorišče ter vodijo do molitvenih prostorov. Osrednji del tvorita velika kupola in bogato okrašena mihrab (usmeritev k kibli). Kupola izstopa z izrazitim modro-turkiznim ploščicnim dekorjem, medtem ko so fasade prežete z geometrijskimi vzorci, rastlinskimi motivi in koranskimi napisi.

Posebnost mošeje je uporaba tehnike haft-rangi (»sedembarvno«) pri izdelavi mozaičnih ploščic, kar omogoča kompleksne barvne kombinacije in natančne motive. Kaligrafski napisi, narejeni v različnih stilih perzijsko-arabske pisave, poleg dekorativne funkcije prenašajo tudi verske in literarne vsebine. Zaradi skrbne konstrukcije in oblike je notranjost mošeje znana tudi po dobri akustiki.

Pomemben arhitekturni element je tudi tilting osi mošeje: vhod je poravnan s prostorom trga, molitveni prostor pa je rahlo zavrt za točno usmeritev proti Meki — to premišljeno prilagajanje v urbani zasnovi je pokazatelj inženirske spretnosti takratnih graditeljev.

Pomen in varstvo

Imamova mošeja ni le verski objekt, temveč tudi simbol kulturne in arhitekturne dediščine Irana. Vpis na Unescov seznam skupaj s trgom Naghsh-i Jahan poudarja njen svetovni pomen. Skozi stoletja so potekala različna restavratorska dela, saj so čas, vremenski vplivi in onesnaževanje vplivali na mozaike in konstrukcijo. Danes potekajo redna konservatorska dela, da se ohranijo izvirni okraski in struktura.

Obiskovalcem

Mošeja je še vedno aktivna verska ustanova, zato obiskovalcem priporočajo spoštljivo obnašanje in ustrezno oblačenje. Turisti si lahko ogledajo bogato ornamentiko, dvorišče in kupolo; v času molitev so nekateri deli med obiskom omejeni. Najboljši čas za obisk je zgodnje jutro ali pozno popoldne, ko svetloba poudari barvne ploščice in manjša gneča omogoči boljše fotografiranje.

Imamova (Šahova) mošeja ostaja eno najbolj prepoznavnih in občudovanih del perzijske arhitekture — pomembno tako za študij islamske umetnosti kot za razumevanje kulturne zgodovine Irana.