Zvočne spremembe v jeziku: definicija, primeri in vpliv na pravopis

Razumevanje zvočnih sprememb v jeziku: definicija, primeri in vpliv na pravopis, zakaj fosilni pravopisi otežujejo učenje branja.

Zvočna sprememba v jeziku je proces, ko se glasovni sistemi jezika čez čas spremenijo — to pomeni, da se spremenijo posamezni zvoki (samoglasniki ali soglasniki), njihov položaj v besedi, dolžina ali način izgovorjave. Spremembe so lahko fizične (govorna artikulacija), fonološke (spremembe v sistemu kontrastov) ali sociolingvistične (spreminjanje zaradi stika z drugimi govorci). Ker se ljudje različnih jezikov ali narečij pogosto pogovarjajo med seboj, se načini govorjenja med seboj prilagajajo, zato je povsem naravno, da jeziki čez čas zvenijo drugače. Spremembe se lahko širijo počasi skozi več generacij ali pa se zgodijo relativno hitro, zlasti ob intenzivnem stiku med govorci ali ob političnih in kulturnih pretresih.

Vzroki in vrste zvočnih sprememb

Glavni vzroki zvočnih sprememb so:

• fizična ekonomija govora (poenostavljanje artikulacije);
• agonija in analogija v sistemu besed (prilagajanje po vzoru drugih oblik);
• jezikovni stik in dvojezičnost (prestrezanje lastnosti drugega jezika ali narečja);
• sociokulturni dejavniki (prestige, identiteta, standardizacija).

Tipične vrste zvočnih sprememb vključujejo asimilacijo (zvok postane podoben sosednjemu zvoku), elizijo ali izpuščanje zvokov, lenicijo (zmanjševanje osterosti soglasnikov), forticijo (krepitve), palatalizacijo (prehod k palatalnim zvenom), ter spremembe samoglasnikov, kot so dviganje, spuščanje, runding ali diphtongizacija. Pogosto se spremembe nanašajo na celotne verige zvokov in se med seboj vplivajo — to imenujemo verižna sprememba (chain shift).

Primeri zvočnih sprememb

Klasičen zgodovinski primer je veliki samoglasniški premik, ki je v zgodnji zgodovini angleščine povzročil sistematične spremembe dolgih samoglasnikov v srednji angleščini, s posledico današnjih izgovorjav, ki se razlikujejo od starejše pisne oblike. Kot posledica velikega premika se način zapisovanja angleščine močno razlikuje od sodobnega izgovora, kar je eden od razlogov za nepravilnosti angleškega pravopisa.

V sodobnih narečjih angleščine je primer manjšega, a družbeno pomembnega premika združitev cot-caught, pri kateri besede z različnima samoglasnikoma, kot sta cot in catch, pri nekaterih govorceh zvenijo enako. Drugi pogosti primeri so pin–pen združitve v južnoameriškem angleškem dialektu ali združitve v seriji Mary–marry–merry v nekaterih območjih.

Spremembe se ne dogajajo le v angleščini: francoski je razvijal tihe črke, mongolska ali tradicionalna mongolska pisava in tajščina so ohranile staro ortografsko obliko, čeprav se izgovorjava spreminja, medtem ko so nekatere ortografske reforme (npr. turška reforma iz začetka 20. stoletja) močno zmanjšale odstopanja med pisanjem in govorom.

Vpliv zvočnih sprememb na pravopis

Pravopisni sistemi, ki se ne prilagajajo zvočnim spremembam, so pogosto bolj zahtevni za učence. Takšne ortografije imenujemo fosilni pravopisi. Vzroki, da pravopis ostane starodaven, so različni: uvedba tiskarstva (ki utrdi neko obliko), religiozne ali upravne norme, kulturna identiteta in odpor do sprememb, stroga standardizacija ali preprosto inertnost pisnega sistema. V primer so se uvrščajo angleščina, francoščina, mongolska pisava in tajščina, ki so se v zadnjih nekaj sto letih le malo spremenile, čeprav govorjene različice teh jezikov zvenijo drugače kot nekoč.

Na drugi strani so pravopisni sistemi, ki so bolj fonemsko ali fonetično obarvani, pogosto lažji za učenje branja. Sem sodijo primeri, kjer je ena črka ali grafemska enota tesno povezana z enim zvokom. Med jeziki, ki so po tej plati relativno preglednejši, pogosto navajamo japonščino (zlasti sistema kana), turščino (po reformi, ko je turščina prešla na latinsko pisavo in uvedla enostavnejša pravila) in nemščino (čeprav ima tudi nemščina svoje nepravilnosti in je doživela reforme). Vendar velja opozorilo: tudi japonski pisni sistem vključuje kanji, ki niso fonetični, zato ni popolnoma brez izzivov za bralce.

Teoretično je obstoj spektra med popolnoma fonetičnimi in popolnoma fosilnimi ortografijami. Jezikovne politike in reforme (npr. turška reforma, nemška reforma zapisovanja, različne predlagane reforme angleškega pravopisa) lahko zmanjšajo razkorak med govorjeno obliko in pisavo, a pogosto naletijo na odpore zaradi kulturnih in praktičnih razlogov.

Posledice za učenje in lingvistiko

Zvočne spremembe vplivajo na bralno pismenost, šolske metode in izdelavo jezikovnih orodij. Znanstvena teorija, znana kot orthographic depth hypothesis, pravi, da je učenje branja lažje v jezikih z bolj plitvimi (fonemično doslednimi) pravopisi. Jezikoslovci zvočne spremembe preučujejo z metodami zgodovinskega in primerjalnega jezikoslovja, dialektologije, sociolingvistike in akustične fonetike: analizirajo stare besedilne vire, primerjajo sorodne jezike in snemajo sodobne govorce, da rekonstruirajo potek sprememb.

Za konec: zvočne spremembe so naraven in neizogiben del razvoja jezikov. Razumevanje teh sprememb pojasni, zakaj se izgovorjava razlikuje od zapisa, zakaj nastajajo narečne različice in kako družbeni dejavniki vplivajo na govor. Hkrati poudarjajo pomen premišljenih pravopisnih politik, če želimo olajšati učenje branja in ohraniti kulturno kontinuiteto.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je zvočna sprememba v jeziku?

V: Kako se to zgodi?

V: Kateri je primer spremembe zvoka v angleščini?

V: Katere vrste pravopisnih sistemov se učenci težje naučijo brati?

V: Katere vrste pravopisnih sistemov se učenci lažje naučijo brati?

V: Kateri je primer majhne zvočne spremembe v številnih narečjih angleščine?

Išči po črki