Stockholmsko klanje (1520): pokol švedskega plemstva pod Christianom II

Stockholmsko klanje (švedsko: Stockholms blodbad) ali švedski pokol (8. in 9. november 1520) je bil množični poboj švedskega plemstva, ki ga je izvedel danski kralj Christian II (1481–1559). Danska, Norveška in Švedska so bile takrat del Kalmarske unije, v kateri je na Švedskem rasel odpor proti danski prevladi in močno željo po večji avtonomiji oziroma popolni neodvisnosti.

Ozadje

V začetku 16. stoletja je na Švedskem potekal hud notranji spor med pristaši unije in zagovorniki neodvisnosti. Švedski regent Sten Sture mlajši je vodil gibanje proti ponovni močnejši danski oblasti. Leta 1520 je Christian II izkoristil politično šibkost Švedske in sprožil vojaško posredovanje. Po bojih in obleganju je Christian dosegel predajo Stockholma; njegov prihod je spremljala obljuba o amnestiji in pomirjanju razmer – kar se je kasneje izkazalo kot zvijača.

Potek dogodkov

Po vdaji mesta se je Christian II razglasil za kralja Švedske in na podlagi odločitev cerkvenega sodišča izrekel obsodbe zoper številne švedske plemiče, mestne voditelje in duhovnike. Kot razlog je bilo uradno navedeno (herezije) zoper tiste, ki so bili označeni za sovražnike cerkve ali podpornike »nezakonitih« dejanj proti nadškofu Gustavu Trolleju, ki je bil pred tem odstavljen s strani švedskih oblasti. Na podlagi teh obtožb je bilo obglavljenih pogosto navajanih 82 vodilnih Švedov, vključno z dvema škofoma; število žrtev se v virih nekoliko razlikuje (včasih se omenjajo tudi druge številke med 80 in 100).

Večina usmrtitev je bila izvršena na glavni tržnici Stortorget v starem delu Stockholma (Gamla stan). Simbolično in kot svarilo so izkopali truplo regenta Stena Stureja mlajšega, ga postavili pred sodišče in nato sežgali na grmadi — dejanje, ki je dodatno razjezilo švedsko javnost. Pokol je sledil kraljevi kronanju in je bil del akcije za trajno podjarmljenje švedskega vodstva.

Posledice

Stockholmsko klanje je imelo daljnosežne politične in družbene posledice. Delno zaradi brutalnosti usmrtitev in zaradi zaznanega izdajstva pri obljubah amnestije se je med Švedi razširilo močno nasprotovanje Christianu II, ki je hitro dobil vzdevek »Christian tiran«. Pokol je pospešil vstajo proti danski oblasti; voditelj novega upora je postal Gustav Vasa, ki je izkoristil širše nezadovoljstvo in leta 1523 razglasil neodvisnost Švedske ter se kronal za kralja. S tem se je praktično končala Kalmarska unija.

Christian II je kmalu izgubil podporo v lastni deželi in bil leta 1523 strmoglavljen na danskem prestolu. Zgodoviki razpravljajo o motivih, obsegu priprav in natančnih številkah žrtev; vendar se dogodek v skandinavski zgodovini pogosto šteje za prelomnico, ki je pripeljala do ustanovitve sodobne švedske države.

Pomen v spominu in historiografija

Stockholmsko klanje je ostalo v kolektivnem spominu kot simbol krutosti in političnega nasilja. V zgodovinopisju ga obravnavajo tako kot posledico močenskih spopadov v okviru unije kot tudi kot dogodek, ki je radikalno spremenil ravnovesje moči v Skandinaviji. Še danes je predmet raziskav in razprav glede pravnih postopkov, vloge cerkve in dejanske odgovornosti posameznikov ter kronistov.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bila stockholmska krvava kopel?

V: Zakaj je Christian II. napadel Švedsko?

V: Kdo je bil takrat regent Švedske?

V: Kako dolgo je Christian II. oblegal Stockholm?

V: Kaj se je zgodilo s Stenom Sturejem mlajšim?

V: Kakšen je bil razlog za procese proti herezijam?

V: Kakšen je bil vzdevek Kristjana II. po pobojih?

Išči po črki