Bitka pri Anziu, znana tudi kot operacija Shingle, je bila zavezniško amfibijsko izkrcanje 22. januarja 1944 v bližini mest Anzio in Nettuno v Italiji. Glavni cilj je bil zaobiti nemške obrambne položaje na zimski liniji (Gustavova linija), oslabiti pritisk na fronte pri Cassinu in omogočiti hiter napad na Rim.

Operaciji je poveljeval ameriški generalmajor John P. Lucas, ki je vodil VI. korpus. Desant je Nemce sprva popolnoma presenetil in zavezniške sile so si hitro priborile obsežen glavni pristaniški prostor na obali ter varne vstopne točke v močvirnatem predelu okoli Anzia in Nettuna. Zaradi obsežnega močvirnega terena in omejenih cest so bile logistika in premiki oteženi, zato je bilo ključno hitro ukrepanje.

Kljub začetnemu uspehu je napredovanje zaveznikov več dni zatem zastalo. Lucas je zaradi strahu pred prekomernim raztezanjem sil in nezadostnimi obveščevalnimi podatki vztrajal pri konsolidaciji glave plaže namesto takojšnjega hitrega prodora proti Rimu. To je dalo času nemškim poveljnikom, da so hitro priklicali okrepitev in utrdili obrambo. Nemci so ob raziskovanju obale in dostopnih cest razporedili topništvo in protitankovske enote, nekaj obsežnih ukrepov obrambe pa je vključevalo tudi poplavljanje delov nižinskih območij s slano vodo, da bi otežili premike zavezniških enot in vozil.

V naslednjih mesecih je na območju potekal mrzlični, statičen boj: zavezniški glavni položaji so bili močno oblegani, bila so izmenjava napadov in nasprotnih pritiskov, medtem ko so se oba tabora trudila nadzorovati ceste in mostove, ki so odločali o nadaljnjih operacijah. Po več tednih bojev in obsežnih naporov zaveznikov je maja 1944 sledila uspešna prebojnica: zavezniške sile so sočasno napadle iz območja Anzia in z front pri Cassinu ter s tem prisilile nemško obrambo k umiku.

Končni rezultat je bil, da so se zavezniške enote povzpele proti severozahodu in 4. junija 1944 vstopile v Rim, ki so ga zasedle. Čeprav je bil padec Rima pomemben simbolni in politični uspeh — bil je prvo italijansko glavno mesto, ki so ga zavzele zavezniške sile — pa nemška 10. armada pri Cassinu ni bila povsem poražena; umaknila se je severno in se kasneje utrdila na novi obrambni liniji (Gotska linija), s čimer se je italijanska kampanja zavlekla še za več mesecev.

Pomen in posledice:

  • Izkrcanje je pokazalo potencial amfibijskih operacij, a tudi tveganja slabe koordinacije in prevelike previdnosti poveljstva.
  • Kratkoročno je osvoboditev Rima dvignila zavezniški moralen in politični položaj, vendar vojaško ni privedla do takojšnjega zrušenja nemške obrambe v Italiji.
  • Nemška povračilna dejanja in umik na Gotsko linijo so podaljšali italijanski bojišče do konca vojne, kar je zahtevalo nadaljnje zavezniške napore in izgube.