Bitka na Beli gori je potekala 8. novembra 1620 in velja za eno prvih odločilnih spopadov v tridesetletni vojni. V njej so sile cesarske vojske in Katoliške lige, pod poveljstvom Johanna Tserclaesa, grofa Tillyja, skupaj s silami, ki so jih podpirali Bavarski vojvoda Maksimilijan I., porazile vojsko Friderika V., palatinskega volilca, ki je bil takrat razglašen za kralja Češke in Moravske.
Ozadje
Vzrok spopadov sega v praško defenestracijo leta 1618, ko so skupina čeških stavov iz okna praškega gradu vrgli dva cesarska namestnika in njunega tajnika. Dogodek je sprožil spopad med protestantsko večino v Češki in katoliškimi habsburškimi oblastmi. Češke dežele so hitro organizirale približno 30.000-člansko vojsko in povabili Friderika V., da prevzame češki prestol ter poskuša uveljaviti neodvisno oziroma protestantsko državno ureditev (protestantsko).
Potek bitke
Bojevanje na Beli gori se je končalo izjemno hitro — bitka je trajala manj kot uro. Češka vojska je bila slabo organizirana in neučinkovito vodena, medtem ko so bile cesarske in ligaške enote bolj izurjene in bolje vodene. Pod pritiskom nasprotnika so Čehi kmalu zbežali, kar je privedlo do hitrega in odločenega zlomljenja njihovega upora.
Posledice
Zmaga katoliških sil je imela daljnosežne posledice. Po bitki je cesar Ferdinand II. utrdil svojo oblast nad Češko; Friderik V., znan tudi kot "zimski kralj", je izgubil krono in pobegnil v izgnanstvo. Sledila je močna rekatolizacija — številni vodilni nasprotniki so bili aretirani in kaznovani (vključno z javnim usmrtitvovanjem 27 voditeljev na Staromestnem trgu leta 1621), veliko plemiških posesti je bilo konfisciranih in razdeljenih zvestim katoliškim podpornikom habsburške oblasti. Tisti, ki so ostali, so bili pogosto prisiljeni spreobrniti se v katoliško vero ali zapustiti deželo.
Bitka na Beli gori je zato označila konec češke faze vstaje in začetek obdobja trdne habsburške oblasti v Čeških deželah, hkrati pa je bila eden od ključnih dogodkov, ki so spreminjali versko in politično karto srednje Evrope v času tridesetletne vojne.
Bela gora leži v severozahodnem delu Praške in danes predstavlja odprt, spominsko obeležen prostor z razgledom na mesto; kraj ima zgodovinski pomen in je pogosto omenjen v izobraževalnih in spominskih programih o zgodovini Češke in Centralne Evrope.
