Blokadne ladje v ameriški državljanski vojni: vloga, taktike in uspehi

Blokada je bila del načrta Anaconda generala Winfielda Scotta, s katerim je želel izvajati gospodarski pritisk na Konfederacijo, dokler se ta ne bi vrnila v Unijo. To je bila najambicioznejša blokada v svetovni zgodovini. Leta 1861 so imele konfederacijske države v primerjavi s severom le malo proizvodnje. Niso imele zmogljivosti za izdelavo orožja in streliva, ki bi jih potrebovale za vodenje vojne. Kar so imele, je bil bombaž, ki je bil zelo donosen, saj so uporabljale suženjsko delovno silo. V tistem času je Jug dobavljal bombaž Angliji in Franciji za uporabo v njunih tekstilnih tovarnah. Jug je moral izvažati bombaž v Evropo ter v zameno uvažati orožje in hrano za svojo vojsko. Uspešna blokada bi lahko resno ogrozila sposobnost konfederacijske vlade, da nadaljuje boj.

Razglasi

Predsednik Lincoln je izdal dva razglasa o blokadi. 19. aprila je razglasil blokado južnih pristanišč od Južne Karoline do Teksasa. Dne 27. aprila je izdal drugo razglasitev, s katero je blokado razširil na Virginijo in Severno Karolino. V njej je bilo zapisano:

Pravna vprašanja

Razglasitev je takoj sprožila vprašanje, ali je dejanje odcepljenih držav upor ali vojna. Pravno gledano je šlo na podlagi ameriške ustave za oborožen upor, ki je "sprožil vojno proti Združenim državam", zaradi česar so bile krive izdaje. Vendar so ZDA v odnosih s tujimi vladami konfederacije vedno obravnavale kot upornike in ne kot vojskujoče se države, ki bi bile v vojni z Združenimi državami.

Lincoln se je dobro zavedal pomena semantike. Akt odcepitve je obravnaval kot upor proti demokratični samoupravi države. Po njegovem mnenju je manjšina ljudi prevzela vlado na jugu, ker jim ni bil všeč izid predsedniških volitev leta 1860. To dejanje je bilo v nasprotju z glavnim načelom demokracije, ki je svobodno izvoljena vlada. Lincoln je izjavil: "Zdaj moramo svetu pokazati, da tisti, ki lahko pošteno izpeljejo volitve, lahko tudi zatrejo upor."

Leta 1861 sta tako Konfederacija kot Unija želeli pomoč Velike Britanije. Sever je računal nanjo zaradi njihove obsodbe suženjstva. Konfederacija pa je računala na njihovo pomoč zaradi velikega pomena, ki ga je imel njihov bombaž za britansko gospodarstvo. Zato sta obe strani imeli diplomatske odnose z Veliko Britanijo. Jug je potreboval pomoč Velike Britanije, da bi zmagal v vojni. Brez pomoči Velike Britanije se tudi Francija ne bi upala vmešavati, čeprav je bila z jugom že prijateljsko povezana. Kraljica Viktorija je 4. maja 1861 izdala razglas, s katerim je razglasila britansko nevtralnost v vojni in priznala Konfederacijo kot vojskujočo se stranko v konfliktu. To je razjezilo Lincolna. Njegov državni sekretar Seward je novemu ministru v Veliki Britaniji že izdal navodila, naj odide in se vrne domov, če bo kraljica priznala Konfederacijo. Francija je sledila s podobno izjavo, ki je prav tako priznala CSA kot državo. Seward je obe državi posvaril pred možnostjo vojne z Združenimi državami zaradi tega vprašanja.

Ko je Lincoln ukazal blokado, je imela ameriška mornarica manj kot 9.000 mož. Do konca leta 1861 se je povečala na 24.000 mož. Blokado so sestavljale eskadre ladij, postavljene na različnih točkah vzdolž južne obale. Vsaka skupina je bila odgovorna za nadzor določenega območja. Blokadi sta pomagali dve zgodnji zmagi. Aprila 1862 so sile Unije zavzele trdnjavo Pulaski in mesto Savannah v Georgii. Nekaj tednov pozneje je bil zavzet New Orleans. Avgusta 1865 je Mobile v Alabami, zadnje konfederacijsko pristanišče v Mehiškem zalivu, padel v roke sil Unije.

Sprva so blokado izvajale ladje vseh velikosti. Najuspešnejše so bile parne ladje, ki so ob izbruhu vojne ostale brez dela. Te ladje so lahko obkrožile obalo in tovor bombaža prepeljale na Kubo ali Bahame ter nazaj pripeljale predmete manjše vrednosti. Ta zbirka večinoma majhnih čolnov je sprva dobro delovala, ko mornarica Unije ni mogla učinkovito varovati vseh območij obale. Zato jim ni bilo treba biti hitri ali prikriti in delo je bilo dokaj enostavno. Kapitani so zelo dobro poznali obalo, kar jim je omogočalo, da so se izogibali vojaškim ladjam Unije. Bombaž se nabira septembra, pošilja pa pozimi in spomladi. Ko je aprila 1961 začela veljati blokada, je bila večina bombaža tistega leta že odpremljena. Manjše ladje so lahko odpeljale le še približno eno sedmino. Leta 1860 je bil pridelek bombaža velik in ni ga primanjkovalo niti v severnih državah niti v Angliji. Zato ni bilo na voljo velikih dobičkov ali denarja za nakup vojnih potrebščin. To je delovalo v prid Uniji, čeprav blokada še ni bila tako učinkovita. Kljub temu so blokadni trgovci lahko ustvarili nekaj dobička, vendar ne tako velikega kot pozneje med vojno.

Z napredovanjem vojne je bilo za blokado na voljo vedno več vojaških ladij Unije, število razpoložljivih pristanišč pa je bilo vedno manjše. Vendar je blokada postala bolj specializirana. Leta 1863 je v konfederacijska pristanišča prispelo 199 blokadnih ladij. Leta 1864 se je njihovo število povečalo na 244. Leta 1865 jih je do konca vojne še 30 uspešno prepeljalo svoj tovor v južna pristanišča. To je bilo vedno bolj odvisno od posebne vrste ladij. To so bili parniki, ki so bili zgrajeni za hitrost, imeli so veliko prostornino za tovor in zelo nizko silhueto, zaradi česar jih je bilo od daleč težje opaziti. Delo je bilo nevarno, vendar je uspešno potovanje posadkam prineslo ogromen dobiček. Postali so glavna trgovska točka Juga z Evropo. Brez njih Konfederacija ne bi mogla tako dolgo obstati. Anglija je zaradi tveganja vojne z Združenimi državami na skrivaj zgradila več blokadnih ladij za Jug.