Blokadne ladje v ameriški državljanski vojni: vloga, taktike in uspehi

Blokadne ladje med ameriško državljansko vojno so bile posebej opremljene ladje Konfederacije, namenjene prebijanju skozi blokado južne mornarice Unije med ameriško državljansko vojno. Predsednik Abraham Lincoln je 19. aprila 1861, teden dni po napadu konfederacijskih sil na trdnjavo Fort Sumter, odredil blokado. V odgovor je Konfederacija uporabila majhne hitre ladje, znane kot "blockade runners". V prvih dveh letih državljanske vojne je bila blokada zelo omejeno uspešna. Uspešni sta bili dve od treh ladij, ki so vstopile v južna pristanišča ali iz njih izstopile. Vojna mornarica Unije je morala patruljirati na skoraj 3 500 miljah morske obale vzdolž obal Atlantika in Mehiškega zaliva. Toda ko je Unija zgradila več ladij, je blokada postala učinkovitejša. Pozneje v vojni je bilo uspešnih le 25 % blokadnih ladij.

Vloga in pomen blokadnih ladij

Glavni namen blokadnih ladij (blockade runners) je bil prebijati se skozi obsežno pomorsko blokado Unije in zagotavljati pretok življenjsko pomembnih dobrin v Konfederacijo, predvsem orožja, vojaške opreme, medicine, rezervnih delov in luksuznega blaga, v zameno pa so izvažale bombaž, s katerim so Konfederatke financirale uvoz. Blokada je bila del širše strategije Unije za izolacijo jugu in ekonomsko izčrpavanje nasprotnika — del t. i. Anaconde načrta.

Taktike in tehnične prilagoditve

Blokadne ladje so uporabljale več taktik in posebnih prilagoditev, da bi povečale svoje možnosti za uspeh:

Hitrost in nizak profil: majhne, hitre parne ladje z nizkim plovnim uporom so lažje pobegnile pred patruljami.
Nočne plovbe in slaba vidljivost: podnevi je bila nevarnost večja, zato so bili nočni prehodi, megla ali slabe vremenske razmere pogosto izkoriščeni.
Kameleonska barva in maskiranje: temne ali nevpadljive barve, skrita paluba in zmanjšana razsvetljava so zmanjšali vidnost ladij.
Lažni identitetni znaki: uporaba tujih zastav, spremenjene oznake in dokumentacija za zavajanje patrulj.
Hitro razkladanje in zakopavanje tovora: poslušne pristaniške mreže so omogočale hiter prevoz tovora z ladje na kopno, pogosto z uporabo prikritih skladišč ali hitro odpeljanih vozil.
Uporaba nevtralnih pristanišč: ladje so pogosto prihajale iz ali potovale preko pristanišč v Britanskem imperiju (npr. Bahami, Bermuda) in Kubi, kar je omogočalo relativno varen izhodiščni kader za prehode.

Protukrepanje Unije

Unija je izvajala več protiukrepov za zmanjšanje učinkovitosti blokadnih ladij:

Razširitev flote: hitra gradnja in opremljanje večjega števila krstaric in parnikov za patruljiranje dolgih obalnih pasov.
Zasedba ključnih pristanišč in rečnih ustij: zavzemanje strateških točk je zmanjšalo število varnih vhodov za blockaders.
Izboljšane patrulje in izmenjava podatkov: sodelovanje med blokadnimi flotami in uporabljanje izvidniških ladij je povečevalo verjetnost zajema.
Uporaba boljšega orožja in industrijske podpore: kasneje so se vključevale tudi težje oborožene in oklepne ladje (ironclads), ki so oteževale preboj.
Pravne sankcije in nagrade: ladje, ujetih pri kršenju blokade, so bile zasežene v priznih sodiščih; to je predstavljalo finančno tveganje za vlagatelje v blokadne podvige.

Učinkovitost in uspehi

Uspešnost blokadnih ladij se je skozi vojno spreminjala. V začetnih letih je bila blokada slabo organizirana in zato ranljiva — kot navaja izhodiščni podatek, sta bili v prvih dveh letih uspešni dve od treh poskusov preboja. Z rastjo in profesionalizacijo mornarice Unije je blokada postajala strožja; kasneje so historični viri ocenili, da je delež uspešnih prebojev upadel na približno 25 %.

Končni učinek blokade je bil veliko bolj strateški kot le taktični: omejevanje uvoza in izvoza je zmanjšalo vojačno in ekonomsko sposobnost Konfederacije, prispevalo k pomanjkanju surovin in vplivalo na moralo. Blokada je bila eden izmed dejavnikov, ki so doprinašali k postopnemu zlomljanju južne vojne zmožnosti za daljše trajanje spopadov.

Tveganja in izkušnje posadk

Posadke blokadnih ladij so se izpostavljale velikemu tveganju: možnosti za zajetje, izgubo plovila, strelske spopade ali napade s strani boljših vojaških sil so bile visoke. Hkrati so bili zaslužki lahko zelo veliki, saj je uspešen prehod prinesel velike dobičke lastnikom in posadkam, zato so tveganje pogosto sprejeli zasebniki in podjetniki, ki so investirali v te hitre parnike.

Mednarodni in gospodarski vplivi

Blokada in blokadni prehodi so imeli tudi mednarodne posledice: nevtralne države in njihove trgovske hiše so igrale pomembno vlogo kot posredniki pri dobavah, kar je vplivalo na diplomatske odnose (zlasti z Veliko Britanijo). Poleg tega je izvoz bombaža preko skritih kanalov začasno ohranjal tuje tekstilne industrije, vendar so daljša prekinitev trgovine in moralni ter politični pritisk postopoma omejevali tujo podporo Konfederaciji.

Skupaj gledano so blokadne ladje predstavljale prilagodljiv in včasih učinkovit odgovor Konfederacije na pomorsko premoč Unije, a ko je Unija konsolidirala nadzor morja, je pomen in uspešnost teh ladij upadla ter so prispevale le k začasnemu omilitvi pritiskov, ne pa k obratu v izidu vojne.

Ladja CSS Robert E. Lee, slavni konfederacijski blokadni ladijski prevoznik

Ozadje

Blokada je bila del načrta Anaconda generala Winfielda Scotta, s katerim je želel izvajati gospodarski pritisk na Konfederacijo, dokler se ta ne bi vrnila v Unijo. To je bila najambicioznejša blokada v svetovni zgodovini. Leta 1861 so imele konfederacijske države v primerjavi s severom le malo proizvodnje. Niso imele zmogljivosti za izdelavo orožja in streliva, ki bi jih potrebovale za vodenje vojne. Kar so imele, je bil bombaž, ki je bil zelo donosen, saj so uporabljale suženjsko delovno silo. V tistem času je Jug dobavljal bombaž Angliji in Franciji za uporabo v njunih tekstilnih tovarnah. Jug je moral izvažati bombaž v Evropo ter v zameno uvažati orožje in hrano za svojo vojsko. Uspešna blokada bi lahko resno ogrozila sposobnost konfederacijske vlade, da nadaljuje boj.

Razglasi

Predsednik Lincoln je izdal dva razglasa o blokadi. 19. aprila je razglasil blokado južnih pristanišč od Južne Karoline do Teksasa. Dne 27. aprila je izdal drugo razglasitev, s katero je blokado razširil na Virginijo in Severno Karolino. V njej je bilo zapisano:

Zato sem jaz, Abraham Lincoln, predsednik Združenih držav... nadalje menil, da je priporočljivo začeti blokado pristanišč v zgoraj omenjenih državah v skladu z zakoni Združenih držav in pravom narodov, ki jih v takem primeru določajo. V ta namen bodo napotene pristojne sile, ki bodo preprečevale vstop in izstop plovil iz omenjenih pristanišč. Če se bo torej plovilo z namenom kršitve blokade približalo kateremu koli od omenjenih pristanišč ali ga poskušalo zapustiti, ga bo poveljnik enega od blokadnih plovil ustrezno opozoril, v njegovem registru pa bo zaznamoval dejstvo in datum takšnega opozorila, in če bo isto plovilo ponovno poskušalo vstopiti v blokirano pristanišče ali ga zapustiti, bo zajeto in poslano v najbližje primerno pristanišče, da se zoper njega in njegov tovor kot nagrado izvedejo postopki, ki se mu bodo zdeli primerni.

Pravna vprašanja

Razglasitev je takoj sprožila vprašanje, ali je dejanje odcepljenih držav upor ali vojna. Pravno gledano je šlo na podlagi ameriške ustave za oborožen upor, ki je "sprožil vojno proti Združenim državam", zaradi česar so bile krive izdaje. Vendar so ZDA v odnosih s tujimi vladami konfederacije vedno obravnavale kot upornike in ne kot vojskujoče se države, ki bi bile v vojni z Združenimi državami.

Lincoln se je dobro zavedal pomena semantike. Akt odcepitve je obravnaval kot upor proti demokratični samoupravi države. Po njegovem mnenju je manjšina ljudi prevzela vlado na jugu, ker jim ni bil všeč izid predsedniških volitev leta 1860. To dejanje je bilo v nasprotju z glavnim načelom demokracije, ki je svobodno izvoljena vlada. Lincoln je izjavil: "Zdaj moramo svetu pokazati, da tisti, ki lahko pošteno izpeljejo volitve, lahko tudi zatrejo upor."

Leta 1861 sta tako Konfederacija kot Unija želeli pomoč Velike Britanije. Sever je računal nanjo zaradi njihove obsodbe suženjstva. Konfederacija pa je računala na njihovo pomoč zaradi velikega pomena, ki ga je imel njihov bombaž za britansko gospodarstvo. Zato sta obe strani imeli diplomatske odnose z Veliko Britanijo. Jug je potreboval pomoč Velike Britanije, da bi zmagal v vojni. Brez pomoči Velike Britanije se tudi Francija ne bi upala vmešavati, čeprav je bila z jugom že prijateljsko povezana. Kraljica Viktorija je 4. maja 1861 izdala razglas, s katerim je razglasila britansko nevtralnost v vojni in priznala Konfederacijo kot vojskujočo se stranko v konfliktu. To je razjezilo Lincolna. Njegov državni sekretar Seward je novemu ministru v Veliki Britaniji že izdal navodila, naj odide in se vrne domov, če bo kraljica priznala Konfederacijo. Francija je sledila s podobno izjavo, ki je prav tako priznala CSA kot državo. Seward je obe državi posvaril pred možnostjo vojne z Združenimi državami zaradi tega vprašanja.

Blokada Unije

Ko je Lincoln ukazal blokado, je imela ameriška mornarica manj kot 9.000 mož. Do konca leta 1861 se je povečala na 24.000 mož. Blokado so sestavljale eskadre ladij, postavljene na različnih točkah vzdolž južne obale. Vsaka skupina je bila odgovorna za nadzor določenega območja. Blokadi sta pomagali dve zgodnji zmagi. Aprila 1862 so sile Unije zavzele trdnjavo Pulaski in mesto Savannah v Georgii. Nekaj tednov pozneje je bil zavzet New Orleans. Avgusta 1865 je Mobile v Alabami, zadnje konfederacijsko pristanišče v Mehiškem zalivu, padel v roke sil Unije.

Prizadevanja konfederacije

Sprva so blokado izvajale ladje vseh velikosti. Najuspešnejše so bile parne ladje, ki so ob izbruhu vojne ostale brez dela. Te ladje so lahko obkrožile obalo in tovor bombaža prepeljale na Kubo ali Bahame ter nazaj pripeljale predmete manjše vrednosti. Ta zbirka večinoma majhnih čolnov je sprva dobro delovala, ko mornarica Unije ni mogla učinkovito varovati vseh območij obale. Zato jim ni bilo treba biti hitri ali prikriti in delo je bilo dokaj enostavno. Kapitani so zelo dobro poznali obalo, kar jim je omogočalo, da so se izogibali vojaškim ladjam Unije. Bombaž se nabira septembra, pošilja pa pozimi in spomladi. Ko je aprila 1961 začela veljati blokada, je bila večina bombaža tistega leta že odpremljena. Manjše ladje so lahko odpeljale le še približno eno sedmino. Leta 1860 je bil pridelek bombaža velik in ni ga primanjkovalo niti v severnih državah niti v Angliji. Zato ni bilo na voljo velikih dobičkov ali denarja za nakup vojnih potrebščin. To je delovalo v prid Uniji, čeprav blokada še ni bila tako učinkovita. Kljub temu so blokadni trgovci lahko ustvarili nekaj dobička, vendar ne tako velikega kot pozneje med vojno.

Z napredovanjem vojne je bilo za blokado na voljo vedno več vojaških ladij Unije, število razpoložljivih pristanišč pa je bilo vedno manjše. Vendar je blokada postala bolj specializirana. Leta 1863 je v konfederacijska pristanišča prispelo 199 blokadnih ladij. Leta 1864 se je njihovo število povečalo na 244. Leta 1865 jih je do konca vojne še 30 uspešno prepeljalo svoj tovor v južna pristanišča. To je bilo vedno bolj odvisno od posebne vrste ladij. To so bili parniki, ki so bili zgrajeni za hitrost, imeli so veliko prostornino za tovor in zelo nizko silhueto, zaradi česar jih je bilo od daleč težje opaziti. Delo je bilo nevarno, vendar je uspešno potovanje posadkam prineslo ogromen dobiček. Postali so glavna trgovska točka Juga z Evropo. Brez njih Konfederacija ne bi mogla tako dolgo obstati. Anglija je zaradi tveganja vojne z Združenimi državami na skrivaj zgradila več blokadnih ladij za Jug.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so bili blokadni tekači?

O: Blokadne ladje so bile posebej zasnovane ladje Konfederacije, ki so se med ameriško državljansko vojno poskušale prebiti skozi blokado južnih pristanišč, ki jo je izvajala mornarica Unije.

V: Kdaj je predsednik Abraham Lincoln ukazal blokado?

O: Predsednik Abraham Lincoln je blokado odredil 19. aprila 1861, teden dni po napadu konfederacijskih sil na Fort Sumter.

V: Kako se je konfederacija odzvala na blokado?

O: Konfederacija se je na blokado odzvala z majhnimi hitrimi ladjami, znanimi kot "blockade runners".

V: Ali je bila blokada takoj uspešna?

O: Ne, v prvih dveh letih državljanske vojne je bila blokada zelo uspešna, saj sta bili uspešni le dve od treh ladij, ki so vstopile v južna pristanišča ali iz njih izstopile.

V: Kaj je bil glavni izziv mornarice Unije pri vzdrževanju blokade?

O: Za vzdrževanje blokade je morala mornarica Unije patruljirati po skoraj 3 500 milj morske obale vzdolž atlantske in zalivske obale.

V: Ali je blokada z napredovanjem vojne postala učinkovitejša?

O: Da, ko je Unija zgradila več ladij, je blokada postala učinkovitejša, pozneje v vojni pa je bilo uspešnih le 25 % blokadnikov.

V: Kako je uporaba blokadnih ladij s strani Konfederacije vplivala na vojno?

O: Konfederacija je z uporabo blokadnih lovcev lahko pripeljala zaloge, ki jih sicer ne bi mogla dobiti, kar je pripomoglo k podaljšanju vojne. Vendar pa je vse večja učinkovitost Unije pri vzdrževanju blokade na koncu prispevala k porazu Konfederacije.