Blokada Nemčije
Blokada Nemčije med prvo svetovno vojno je bila del prve bitke za Atlantik med Združenim kraljestvom in Nemčijo.
Med vojno je zaradi lakote, ki jo je povzročila blokada, umrlo približno 750.000 civilistov. Še več jih je moralo umreti zaradi lakote po premirju novembra 1918, saj se je blokada nadaljevala tudi leta 1919, da bi Nemčijo prisilili k podpisu Versajske mirovne pogodbe junija 1919.
Britanci so na začetku vojne vzpostavili pomorsko blokado Nemčije. Ta blokada je bila nenavadno restriktivna, saj je bila ustavljena celo hrana, ki naj bi pripomogla k vojni. Nemci so to razumeli kot poskus stradanja nemškega ljudstva, zato so se želeli upreti. Blokirali so Veliko Britanijo in Francijo.
Ker se Nemčija ni mogla enakovredno boriti z veliko britansko kraljevo mornarico, je bila blokada Velike Britanije mogoča le s pomočjo podmornic. Nemški kancler je bil proti tovrstni blokadi, saj je to pomenilo napade na nevtralne ladje, kot so bile tudi ladje Združenih držav Amerike. Toda vojska je neomejeno podmorniško vojskovanje potiskala naprej.
Nemški cesar Viljem II. je 4. februarja 1915 morja okoli Britanskega otočja razglasil za vojno območje. Z 18. februarjem so bile zavezniške ladje na tem območju potopljene brez opozorila. Britanskim ladjam, ki so se skrivale za nevtralnimi zastavami, ne bi bilo prizaneseno, čeprav bi si prizadevali izogniti se potopitvi očitno nevtralnih plovil.
Boj proti
Nemške sile podmornic so imele zdaj sedež predvsem v Ostendeju v Belgiji. Tako so imele nemške podmornice boljši dostop do morskih poti okoli Anglije. Nemci so to prednost izkoristili in poslali približno 20 podmornic, da bi začeli pomorsko blokado. Januarja, pred razglasitvijo "neomejene podmorniške vojne", kot so podmorniško blokado poimenovali, so podmornice potopile 43 550 ton ladijskega prometa. Število potopitev se je nato vztrajno povečevalo in avgusta je bilo potopljenih 168 200 ton.
Izgube britanskih vojaških ladij so bile majhne. Čeprav je U-24 na novega leta dan potopila bojno ladjo Formidable, so hitri rušilci kmalu poskrbeli, da so uspešni napadi na bojne ladje in križarke postali preteklost. Po drugi strani pa vojaška ladja Kraljeve mornarice ni mogla storiti veliko, da bi potopila podmornico, če je bil kapitan podmornice dovolj pozoren. Ko se je podmornica potopila, je bila na splošno varna pred obstreljevanjem. Če je bila na globini periskopa, jo je bilo mogoče taranirati, vendar je bilo taraniranje težko razumna taktika kot standardna praksa.
Uničevalci niso mogli loviti podmornic, saj so varovali floto, zato so Britanci kot pomožna patruljna plovila angažirali vsa mogoča plovila, tudi jahte in traulerje. Vendar so se podmornice zlahka izognile patruljam in potopile trgovska plovila, ki so potovala brez spremstva.
Z vojaškega vidika je bilo neomejeno podmorniško vojskovanje zelo uspešno in podmornice so imele dobre možnosti, da Veliko Britanijo prisilijo k predaji. Vendar pa je bila to velika katastrofa za Nemčijo z vidika propagandne vojne. Amerika je želela ostati zunaj evropske vojne, vendar se je ameriško javno mnenje obrnilo proti Nemčiji, saj se je zdelo, da je neomejeno podmorniško bojevanje potrdilo nemški sloves brutalnosti. Smrt ameriških državljanov, ki so potovali na britanskih ladjah, ki so jih torpedirale podmornice, se je začela pojavljati na naslovnicah v ZDA.
Ko je 7. maja 1915 nemška podmornica potopila ladjo RMS Lusitania, so se ZDA zaradi ogorčenja približale napovedi vojne Nemčiji. Cesar je 27. avgusta pod grožnjo povračilnih ukrepov ZDA uvedel stroge omejitve za napade podmornic na velika potniška plovila. Dne 18. septembra 1915 je popolnoma odpovedal neomejeno podmorniško vojno.
V začetku leta 1917 je cesar pod vojaškim pritiskom na Nemčijo ponovno razglasil popolno neomejeno podmorniško vojno. Nekateri nemški diplomati so verjeli, da se bodo Američani za vsako ceno izognili vojni, in če ne, upali, da bo Nemčija lahko spravila Veliko Britanijo na kolena, preden bo ameriška moč v Evropi kaj spremenila. Februarja je bilo potopljenih 86 plovil, marca 103, aprila pa 155. ZDA so aprila 1917 zaradi Zimmermannovega telegrama končno napovedale vojno Nemčiji. Amerika in Velika Britanija sta skupaj premagali podmornice.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je bila prva bitka na Atlantiku?
O: Prva bitka na Atlantiku je bil spopad med Združenim kraljestvom in Nemčijo med prvo svetovno vojno, ki je vključeval pomorsko blokado, ki jo je Velika Britanija uvedla proti Nemčiji.
V: Kako je Nemčija poskušala prekiniti britansko blokado?
O: Nemčija je britansko blokado poskušala prekiniti z uporabo svojega ladjevja, vendar ji to ni uspelo, kar se je pokazalo v bitki pri Jutlandiji.
V: Kako se je Nemčija odzvala na to blokado?
O: Nemčija se je na blokado odzvala z blokado Velike Britanije in Francije ter razglasila, da bodo vse zavezniške ladje na določenih območjih potopljene brez opozorila.
V: Kaj se je zgodilo zaradi te blokade?
O: Zaradi te blokade je med prvo svetovno vojno zaradi lakote morda umrlo do 750 000 civilistov, po premirju pa jih je zaradi nadaljevanja blokade umrlo še več, in sicer do leta 1919, ko je Nemčija podpisala versajsko pogodbo.
V: Zakaj je cesar Viljem II. razglasil nekatera morja okoli Velike Britanije za vojna območja?
O: Cesar Viljem II. je nekatera morja okoli Velike Britanije razglasil za vojna območja, ker je bil to eden od načinov, kako so lahko nemške podmornice uvedle blokado Velike Britanije, saj se niso mogle enakovredno boriti proti veliki britanski kraljevi mornarici.
V: Ali so si Nemci prizadevali, da bi se izognili potopitvi nevtralnih plovil?
O: Da, Nemci so si ob razglasitvi teh morij za vojna območja prizadevali, da bi se izognili potopitvi očitno nevtralnih plovil.
V: Kdo je med prvo svetovno vojno spodbujal neomejeno podmorniško vojno?
O: Vojska je med prvo svetovno vojno spodbujala neomejeno podmorniško vojno.
