Prva bitka za Atlantik (1914-1918) je bila pomorska kampanja prve svetovne vojne, ki se je večinoma odvijala na morjih okoli Britanskega otočja in v Atlantskem oceanu. Kampanja je imela odločilen pomen za oskrbo vojska in civilnega prebivalstva: tako surovine kot hrana in gorivo so morale prečkati morje, zato je nadzor nad plovnimi potmi neposredno vplival na potek vojne.
Tako Nemško cesarstvo kot Združeno kraljestvo sta bila močno odvisna od uvoza, da bi nahranila svoje prebivalstvo in oskrbovala vojno industrijo, zato sta si prizadevala za medsebojno blokado. Britanci so imeli Kraljevo mornarico, ki je bila številčno močnejša in je lahko delovala znotraj britanskega imperija. Britanska strategija je temeljila predvsem na gospodarski blokadi Nemčije, ki je omejevala dobavo hrane in surovin z uporabo min, patrulj in zaprtega obroča okrog Nemčije. Nemška mornarica ni mogla uničiti britanske mornarice, kar se je pokazalo v bitki pri Jutlandiji, kjer je sicer prišlo do velikih spopadov, a ni privedlo do odločilnega premika v ravnotežju moči na morju.
Nemška taktika: podmornice in prekinitve trgovine
Nemško ladjevje je uporabljalo predvsem neomejeno podmorniško vojskovanje. U-boat-i so se osredotočili na toniranje trgovskega prometa Združenega kraljestva in njegovih zaveznikov z namenom zadušitve gospodarstva in prisiljenja Britanije k kapitulaciji. Napadi so ciljali tako vojaške kot civilne ladje, kar je povzročilo velike izgube v pomorskem prevozu in močna diplomatska trenja.
Nevtralne države blokad niso marale, potop ladje RMS Lusitania pa je še posebej razjezil Združene države Amerike, saj so bile na krovu tudi ameriške žrtve. Po začetnem obdobju omejevanja napadov zaradi diplomatskega pritiska je Nemčija leta 1917 ponovno uvedla neomejeno podmorniško vojskovanje, kar je pomembno pripomoglo k vstopu ZDA v vojno na strani zaveznikov.
Protiukrepi in tehnološki razvoj
Britanci in zavezniki so razvili več ukrepov za zmanjšanje izgub pri prevozu:
- uvajanje konvojnega sistema (ladje so plule v skupinah pod vojaškim spremljanjem),
- uporaba oboroženih prikritih ladij (t. i. Q-shipi) za lov na podmornice,
- miniranje, protpodmorniške patrulje in zračne patrulje za iskanje podmornic,
- tehnološki razvoj, kot so globinske bombe, hidrofon in izboljšane metode za odkrivanje potopljenih plovil.
Ključna sprememba je bil uvod konvojnega sistema v drugi polovici vojne, ki je bistveno zmanjšal razmerje potopljenih ton proti prepeljanemu tovornemu prometu. Zvezne in zavezniške protitaktike so postopoma omejevale uspešnost nemške podmorniške kampanje.
Posledice kampanje
Uspešna blokada Nemčije je prispevala k njenemu vojaškemu porazu leta 1918 in je še vedno v veljavi izsilila tudi podpis versajske mirovne pogodbe sredi leta 1919. Dolgotrajna pomanjkanja hrane in surovin so v Nemčiji povzročila vojaško in družbeno stisko, politično nezadovoljstvo ter položile temelje za notranje nemire v zadnjih mesecih vojne.
Po vojni so bili nemški U-booti predani ali uničeni, večina tradicionalnih pomorskih sil pa je podlegla omejitvam, določenim z mirovnimi pogodbami. Prva bitka za Atlantik je vplivala tudi na razvoj pomorskih taktik in tehnologij, zlasti protipodmorniškega bojevanja in konvojnih praks, ki so postale ključne tudi v drugi svetovni vojni.
