Tadžiki: narod, jezik, vera in zgodovina Srednje Azije

Tadžiki (perzijsko: تاجيک Tājīk) so perzijsko govoreče ljudstvo, ki živi predvsem na območju današnjega Tadžikistana, pa tudi v delih Afganistana, Uzbekistana in Kitajske. Po sovjetski invaziji na Afganistan leta 1979 so nekateri tadžiški begunci pobegnili v sosednji Iran in Pakistan. Večina Tadžikov je sunitskih muslimanov, vendar jih nekaj v odročnih gorskih predelih izpoveduje šiitski islam.

Ime Tadžik so za to skupino ljudi začeli uporabljati Rusi v začetku 20. stoletja. Pred tem so jih imenovali Sarti. Ime Tadžik se nanaša na tradicionalno sedeče prebivalstvo, ki v Tadžikistanu in Uzbekistanu govori obliko perzijskega jezika, imenovano tadžikistan, v Afganistanu pa govori današnji jezik dari.

Na splošno velja, da beseda Tadžik izvira iz srednjeperzijske besede Tāzīk "Arabec" (novoperzijski Tazi) ali iz iranske (sogdijske ali partske) sorodne besede. Nekateri Turki v Srednji Aziji so prevzeli različico te besede, Täžik, za označevanje perzijskih muslimanov v porečju Oksa in Chorasanu, ki so bili tekmeci Turkov.

Jezik

Tadžiki govorijo vzhodno vejo perzijskega jezikovnega kontinuuma. V Tadžikistanu se govori t. i. tadžikščina (pogosto imenovana preprosto tadžik), v Afganistanu pa je sorodna govorna različica znana kot dari. Ti govorni sistemi so med seboj pretežno razumljivi, čeprav se razlikujejo v izgovorjavi, besednjaku in pisavi. V Tadžikistanu je pod vplivom sovjetske politike prevladala cirilica, medtem ko se v Iranu in Afganistanu uporablja persko-arabska pisava. Sovjetska oblast je v 20. stoletju uvedla tudi veliko ruskih in sovjetskih izrazov v slovar tadžikščine, kar loči sodobno literarno tadžikščino od iranskega perzijskega (farsi) in afganistanskega dari.

Vera

Večina Tadžikov je naslednikov sunitske veje islama (predvsem hanafitske šole). Pomembna manjšina v visokogorskih območjih, zlasti v gorovju Pamir (Gorno-Badakhshan), pripada ismailitski veji šiitskega islama, ki se v nekaterih krajih razlikuje po verskih običajih in družbeni organizaciji. V obdobju sovjetske vladavine so bile verske prakse močno omejene; po razpadu Sovjetske zveze in po neodvisnosti je prišlo do verskega prenove in okrepitev verskih institucij. V zadnjih desetletjih so verske in politične spremembe v regiji vplivale tudi na migracije in družbene napetosti.

Zgodovina in etnogeneza

Zgodovinsko so Tadžiki povezani s starodavnimi iranskimi prebivalci Srednje Azije: sogdijci, baktrijci, prebivalci Khwarezma in druge stare iranske skupnosti so prispevali k etnični in kulturni osnovi današnjih tadžikov. To območje je skozi tisočletja pripadalo različnim imperijem — od perzijskih (arhična in klasična perzijska obdobja), preko Aleksandra Velikega, do nomadskih in indijskih vladavin, kot so Kušani in Heftaliti. S prihodom arabskih osvajalcev v 7.–8. stoletju se je razširil islam, hkrati pa se je utrjevala perzijska jezikovna in kulturna tradicija.

Mongolske vojske pod Džingiskanom so v 13. stoletju povzročile velike spremembe in uničenje mest, vendar je kasneje pomemben del lokalnega prebivalstva sprejel mongolski vpliv, hkrati pa ohranil perzijski jezik in islam. V srednjem veku so bila mesta, kot so Samarkand in Bukhara, pomembni kulturni in učni centri perzijskega sveta. Kasnejše selitve in zavojevanje s strani turkijskih ljudstev (npr. seldžuki in pozneje usbeški knezi) so prispevale k jezikovni in kulturni mešanici, vendar so se perzijsko govoreče skupnosti ohranile kot sedeče mestno in podeželsko prebivalstvo.

Sovjetska nacionalna politika 20. stoletja je dodatno oblikovala sodobno identiteto Tadžikov: ustanovitev Tadžikskega avtonomnega območnega (ASSR) znotraj Uzbekistana (1924) in kasneje Tadžikistične SSR (1929) je formalizirala mejne in jezikovne razlike, hkrati pa je prepis na cirilico ter industrializacija in migracije zaznamovala kulturne spremembe. Zaradi teh delitev so velike tadžiške skupnosti ostale v sosednjih republiki, zlasti v Uzbekistanu (v mestih Samarkand, Bukhara in okoli njih).

Razširjenost, skupnosti in sodobne razmere

Tadžiki niso homogena skupina — razlikujejo se glede na območje, dialekte, verske običaje in zgodovinske izkušnje. V Kitajski živeče skupine, ki jim Kitajci pravijo "Tadžiki" (npr. v okrožju Tashkurgan v Xinjiangu), so v resnici pogosto povezane s pamirskimi (vzhodno-iranskimi) skupinami in imajo svoje jezikovne in kulturne posebnosti. Po razpadu Sovjetske zveze so se v Tadžikistanu in širše pojavile tudi politične napetosti — najhujša je bila državljanska vojna v Tadžikistanu (1992–1997), ki je imela velike posledice za družbo in gospodarstvo.

V zadnjih desetletjih se številni Tadžiki selijo za delom v Rusijo, Kazahstan in druge države; prav tako obstajajo priseljenske skupnosti v Iranu, Pakistanu in zahodnih državah. Diaspora, gospodarske razmere, omejena gospodarska perspektiva v domačih gorah in urbanih središčih ter podnebne in demografske spremembe še naprej oblikujejo življenje tadžijskih skupnosti.

Identiteta

Tadžijska identiteta je rezultat dolge etnogeneze in stalnega prepletanja jezikovnih, verskih in kulturnih vplivov. Mnogi Tadžiki se identificirajo s perzijsko literarno in kulturno dediščino (pesniki, učenost, arhitektura), istočasno pa so njihova sodobna izkušnja in identiteta močno zaznamovane z razpadi imperijev, sovjetsko oblastjo in mejnimi politikami 20. stoletja. Trditev o neposredni izključno perzijski ali mongolski "čisti" izvorni liniji je po večini zgodovinarjev poenostavitev — etnogeneza Tadžikov je kompleksna mešanica staroselcev in poznejših vplivov.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so Tadžiki?

V: Kdaj so nekateri tadžikistanski begunci pobegnili v sosednje države?

V: Kateri religiji sledi večina Tadžikov?

V: Kako se je za to skupino ljudi začelo uporabljati ime Tadžik?

V: Kakšen jezik govorijo Tadžiki?

V: Od kod so zgodovinarji menili, da so Tadžiki morda povezani s starodavnimi Arijci?

V: Kako so se Mongoli naselili v številnih priljubljenih perzijskih mestih, potem ko so iztrebili njihovo prebivalstvo?

Išči po črki