Sovjetska vojna v Afganistanu (1979–1989): vzroki, potek in posledice
Sovjetska vojna v Afganistanu (1979–1989) je bila obsežen konflikt, ki je močno spremenil Afganistan, sovjetsko družbo in geopolitiko Hladne vojne. Sprva je šlo za boj med afganistansko vlado in oboroženimi uporniki, imenovanimi mudžahedini, katerim so pomagale tuje države. Afganistanska vlada, ustanovljena po Komunistični revoluciji (Saur Revolution) leta 1978 in krmiljena s komunistično stranko PDPA, je imela težave z nadzorom večinskega, ruralnega prebivalstva, notranjimi frakcijami in upornimi skupinami. Ker se vlada ni mogla sama obraniti, je zaprosila za vojaško pomoč Sovjetsko zvezo, ki je decembra 1979 v državo poslala svoje enote in s tem eskalirala oboroženi konflikt.
Vzroki in ozadje
Glavni vzroki sovjetske intervencije so bili:
- Strah pred propadanjem marionetne komunistične vlade in širjenjem islamskega upora ob meji s Sovjetsko zvezo;
- geo‑strateški interes v ohranitvi vpliva v regiji med rivalstvom z ZDA (Hladna vojna);
- notranje napetosti v afganistanski komunistični stranki (PDPA), vključno z umorom in menjavami voditeljev (Taraki, Amin), kar je spodkopalo stabilnost vlade.
Potek vojne
Vdor sovjetskih enot se formalno začne z vstopom 40. armade v Afganistan; sovjetska intervencija je bila izvedena 25. decembra 1979. Sovjetske sile so izvajale obsežne vojaške operacije, zlasti z zračno močjo in konvencionalnimi operacijami, hkrati pa so se mudžahedini borili z gerilskimi taktikami, z uporabo gorskega terena, tunelov in improviziranih eksplozivnih naprav.
Protivladne skupine so prejele podporo iz številnih držav: Združene države Amerike so preko tajnih programov (Operation Cyclone) dobavale orožje in denar, Pakistan (prek vojašne obveščevalne službe ISI) je bil ključna tranzitna in podporna baza za upornike, Saudova Arabija je financirala številne islamske skupine, prispevali pa so tudi borci in sredstva iz drugih držav. Med pomembnejšimi frakcijami mudžahedinov so bili skupine vodene s strani Gulbuddina Hekmatjarja, Ahmad Šahom Masudom in Burhanuddinom Rabbanim, čeprav so bile frakcije med seboj pogosto sprte.
Po pogajanjih pod mednarodnim pritiskom so Ženevski sporazumi aprila 1988 določili okvir umika. Od 15. maja 1988 so sovjetske enote začele sistematično zapuščati Afganistan; umik je trajal do 15. februarja 1989, ko je Sovjetska zveza sporočila, da so vse bojne enote zapustile državo. Čeprav se je sovjetska vojska umaknila, je sovjetska politika in pomoč k afganistanski vladi (vojaška oprema, svetovalci) vztrajala še nekaj časa, kar je vladi premiera Mohammad Najibullaha omogočilo preživetje do leta 1992.
Človekove in humanitarne posledice
Vojaški spopadi so privedli do obsežnih žrtev in razseljevanja:
- Sovjetske izgube: ocene pravijo približno 15.000 ubitih vojakov in okoli 35.000 ranjenih;
- afganistične žrtve: nanje kažejo zelo različne ocene; skupno število mrtvih in ranjenih (civilistov in bojevnikov) pogosto navajajo od nekaj sto tisoč do več sto tisoč ali celo milijona in več. Veliko virov ocenjuje, da je bilo ubitih približno stotine tisoč do več sto tisoč Afganistancev, medtem ko so številke do dveh milijonov predmet razprav in različnih metodologij štetja;
- begunstvo in notranje razseljevanje: približno 5–6 milijonov Afganistancev je postalo beguncev, večinoma v Pakistanu in Iranu, še milijoni so bili notranje razseljeni;
- uničenje infrastrukture, kmetijskih zemljišč in široko razširjena raba min ter strukturne škode, ki je dolgo ovirala obnovo;
- vpliv na zdravje, izobraževanje in socialno mrežo — generacije so odraščale v razmerah vojne brez osnovnih storitev.
Mednarodne in politične posledice
Vpliv vojne je bil dalekosežen:
- slabšanje položaja Sovjetske zveze: vojna je bila draga finančno in politično, spodkopala je legitimnost vojaške intervencije ter prispevala k notranjim pritiskom, ki so pospešili reforme Michaila Gorbačova in končno razpad ZSSR;
- vzpodbuda za radikalizacijo in tuje bojnike: v Afganistan so pritekali tuji borci iz arabskega sveta in drugih držav (nekateri so kasneje sodelovali v mednarodnih terorističnih mrežah); to je kasneje pripomoglo k vzponu skrajnih skupin, vključno z Al‑Qaedo in pozneje tudi talibani;
- dolgotrajna državljanska vojna: po umiku sovjetskih sil in prenehanju neposredne sovjetske podpore je vlada PDPA vztrajala do 1992, nato pa je sledilo obdobje medfrakcijskih spopadov in konec koncev vzpon talibanov v sredini 90. let;
- geopolitične spremembe: konflikt je povečal rivalstvo Sovjetske zveze in ZDA v regiji, vplival na razmere v Pakistanu (vključno s politično močjo vojske in ISI) ter prispeval k spremembam v regionalni varnosti in migracijah.
Zaključek
Sovjetska vojna v Afganistanu je bila kompleksna in krvava desetletna vojna, ki je pustila dolgoročne posledice za Afganistan in širšo regijo. Poleg neposrednih vojaških izgub je konflikt sprožil humanitarno katastrofo, množično begunstvo, trajne politične krize in ustvaril pogoje, ki so omogočili pojav novih radikalnih sil. Umik sovjetskih enot leta 1989 ni končal nasilja — Afganistan je v naslednjih letih ostal v razsulu in šele mnogo kasneje so se začeli postopni poskusi mirne obnove.
Ozadje
Arabci so se na to območje priselili leta 731 []in so bili muslimani. Skoraj vsi prebivalci Afganistana so nato začeli slediti islamu. V državi je veliko gora in puščav, ki otežujejo gibanje. Prebivalstvo sestavljajo predvsem Paštunci, poleg njih pa še Tadžiki, Hazari, Aimaki, Uzbeki, Turkmeni in nekatere druge manjše skupine.
Sovjetska razporeditev
Hafizullah Amin
Leta 1979 je bil afganistanski vladar Hafizullah Amin. Sovjeti so od svojih vohunov KGB izvedeli, da Aminova vladavina ogroža sovjetski del Srednje Azije. Sumili so tudi, da Amin ni zvest Sovjetski zvezi. Našli so nekaj informacij o Aminovem poskusu prijateljstva s Pakistanom in Kitajsko. Sovjeti so tudi sumili, da je Amin stal za smrtjo predsednika Nur Muhammada Tarakija. Na koncu so se Sovjeti odločili, da Amina odstranijo.
Umor Amina
22. decembra 1979 so sovjetski svetovalci afganistanske vojske sprejeli številne ukrepe. V Kabulu so prekinili vse telekomunikacijske povezave. Nobeno sporočilo ni moglo priti v mesto ali oditi iz mesta. Kabul so dosegle tudi enote sovjetskih zračnih sil. Amin je uvidel nevarnost in se zaradi večje varnosti preselil v predsedniško palačo. Palača se je imenovala Tadžbegova palača.
27. decembra 1979 je približno 700 sovjetskih vojakov zasedlo glavne vladne in vojaške zgradbe v Kabulu. Vojaki so nosili uniforme, podobne afganistanski vojski. Ob 19.00 so sovjetske enote uničile komunikacije v Kabulu. S tem so se ustavile vse komunikacije med afganistanskimi enotami. Ob 19.15 so sovjetske enote vstopile v palačo Tadžbeg. Do jutra 28. decembra je bil prvi del vojaške akcije končan. Amin in njegova dva sinova so bili v tem času ubiti v spopadih. Sovjeti so razglasili osvoboditev Afganistana izpod oblasti predsednika Amina. Povedali so tudi, da so bili vsi sovjetski vojaki tam, da bi izpolnili svojo dolžnost, kot je določeno v "Pogodbi o prijateljstvu, sodelovanju in dobrem sosedstvu iz leta 1978".
Vzpon Babraka Karmala
S kabulske radijske postaje so sporočili, da je bil ubit Hafizullah Amin. Odgovornost za umor je prevzel prosovjetski osrednji odbor afganistanske revolucije (ARCC). Nato je ARCC za vodjo afganistanske vlade izbral Babraka Karmala. Ta je Sovjetsko zvezo zaprosil za vojaško pomoč.
Odločitev Moskve za okupacijo
Afganistanska vlada je večkrat zaprosila Sovjetsko zvezo za napotitev vojakov. Kljub pogodbi, ki jo je Sovjetska zveza sklenila z Afganistanom o pomoči, in v strahu pred tem, da bi se v Vietnamu zapletlo, se je Sovjetska zveza temu uprla in afganistanski vladi raje rekla, naj doseže kompromis s tujimi plačanci. Razmere med afganistansko vlado in tujimi plačanci so se poslabšale, Sovjetska zveza pa se je sprva odzvala le z obveščevalnimi podatki in svetovalci.
Poklic
Sovjetske operacije
Sovjetski vojaki so v Afganistanu počeli veliko stvari. Toda nikoli niso mogli nadzorovati vseh delov Afganistana. Sovjetski vojaki v Afganistanu niso imeli ustrezne vojaške taktike za gverilsko vojskovanje na razgibanem gorskem terenu, poleg tega je bilo veliko sovjetskih vojakov mladih nabornikov, ki niso bili preizkušeni v boju. Več afganistanskih skupin je še naprej napadalo sovjetske vojake in se z njimi borilo.
Odziv sveta
Ljudem v večini držav po svetu ni bilo všeč, kaj je Sovjetska zveza počela v Afganistanu. Všeč jim je bilo, kako se je afganistansko ljudstvo borilo proti njim. Nekateri odzivi so bili zelo resni. Ameriški predsednik Jimmy Carter je dejal, da je bilo sovjetsko delovanje "najresnejša grožnja miru po drugi svetovni vojni". Carter je zagrozil z bojkotom olimpijskih iger leta 1980 v Rusiji, če Sovjetska zveza do februarja 1980 ne bo umaknila svojih sil. Tega ni storila, zato so ZDA igre bojkotirale.
Odziv Afganistana
Sredi 80. let so se številne skupine v Afganistanu organizirale za boj proti sovjetskim enotam. Te skupine so prejele pomoč iz številnih držav, kot so Združene države Amerike, Združeno kraljestvo, Kitajska, Savdska Arabija in Pakistan.
Sodelovanje Pakistana
Pakistan je menil, da ga ogroža tudi sovjetska vojna v Afganistanu. Prek svoje obveščevalne agencije ISI je začel aktivno podpirati Afganistance, ki so se borili proti sovjetskim enotam.n
Sovjetski umik
Sovjetska vojna v Afganistanu se je zdela vojna, ki se ne bo nikoli končala. Sovjetska zveza je bila v očeh sveta videti zelo slabo, ker je skušala nadzorovati to državo. Večina ljudi v Sovjetski zvezi te vojne ni podpirala. Ker je bilo v vojni ubitih ali ranjenih vedno več sovjetskih vojakov, je Mihail Gorbačov sovjetsko vojno v Afganistanu označil za "krvavečo rano". Po desetih letih, ki jim ni bilo videti konca, se je Sovjetska zveza končno odločila, da se umakne iz Afganistana.
Po vojni
Sovjetska zveza
Sovjetska vojna v Afganistanu je močno vplivala na vladavino komunistične partije. Mnogi so menili, da je bila vojna uperjena proti islamu. To je med muslimanskim prebivalstvom srednjeazijskih sovjetskih republik povzročilo močna čustva. Sovjetska vojska je bila resnično zelo slabe volje ali "morale", saj ni mogla nadzorovati ljudi in povsod, kamor je prišla, so jo obravnavali le kot napadalce. Andrej Saharov je odkrito povedal, da je bilo delovanje sovjetske vojske v Afganistanu napačno.
Od leta 1979 do 1989 je bilo v Afganistanu ubitih več kot 15.000 sovjetskih vojakov. V vojni je sovjetska vojska izgubila tudi več sto letal in več milijard vredno drugo vojaško opremo. V vojni je umrlo približno dva milijona afganistanskih moških, žensk in otrok.
Afganistan
Tudi po odhodu sovjetske vojske iz Afganistana se je v Afganistanu nadaljevala državljanska vojna. Približno tri leta se komunistična Nadžibullahova vlada ni mogla braniti pred silami mudžahedinov, ki so ji nasprotovale. V vladi je nastalo veliko skupin, od katerih so nekatere podpirale sile mudžahedinov. Marca 1992 so general Abdul Rašid Dostam in njegova uzbekistanska milica prenehali podpirati Najibullahovo vlado. Kmalu so mudžahidske sile osvojile Kabul in začele vladati v večjem delu Afganistana.
Med to vojno, ki je trajala približno deset let, je afganistansko gospodarstvo močno trpelo. Proizvodnja žita se je med letoma 1978 in 1990 zmanjšala za 3,5 % na leto. Sovjeti so skušali pod državni nadzor spraviti tudi trgovinske in industrijske dejavnosti. To je prav tako slabo vplivalo na gospodarstvo. Z razpadom Sovjetske zveze v številnih državah je trpela tudi tradicionalna afganistanska trgovina.
Zahodni svet
Na začetku so številni ljudje in države hvalili ZDA, ker so podpirale skupine, ki so se borile proti sovjetskim silam. Po napadih 11. septembra pa so ljudje začeli dvomiti o ameriški politiki podpiranja in dajanja denarja takšnim skupinam. Leta 2001 so ZDA zasedle Afganistan, da bi našle Osamo bin Ladna. Okupacija je trajala še skoraj dve leti, potem ko je bil Bin Laden ubit.
