Uzbekistanci – turško govoreča etnična skupina Srednje Azije

Uzbeki so turško govoreča etnična skupina, ki v največjem številu živi v državah Srednje Azije. Predstavljajo absolutno večino prebivalcev Uzbekistana, medtem ko so v Afganistanu, Tadžikistanu, Kazahstanu, Kirgiziji, Turkmenistanu, Rusiji in na Kitajskem manjšina; skupnosti najdemo tudi drugod po svetu. Govorijo uzbeški jezik iz turške jezikovne družine in so po številu ena največjih turško govorečih skupin.

Jezik

Uzbeški jezik spada v karluško vejo turških jezikov in je blizak ujgurščini. Posebnost je zmanjšana ali izgubljena samoglasniška harmonija, kar ga razlikuje od drugih turških jezikov. Uradno pismo v Uzbekistanu je latinica, razširjena pa sta tudi cirilica (zlasti v starejših besedilih in med starejšimi govorci) ter arabska pisava med skupnostmi v Afganistanu in na Kitajskem. Jezik ima več narečij (npr. taškentsko, fergaško, horezmsko), v katerih se odražajo stiki s sosednjimi jeziki, zlasti s perzijskim/tadžiškim in ruščino. V zgodovini je imel pomembno vlogo knjižni čagatajski jezik, na katerem temelji del starejše literature Srednje Azije.

Zgodovinski oris

Ime Uzbek izhaja iz srednjeveškega obdobja in se pogosto povezuje z vladarjem Zlate horde Özbeg-kanom. Etnogeneza današnjih Uzbekov je rezultat prepletanja turško govorečih nomadskih plemen s staroselskim, večinoma iransko govorečim, mestnim in kmečkim prebivalstvom v Transoksaniji (med Amu Darjo in Sir Darjo). V 15. in 16. stoletju so se oblikovale politične tvorbe, iz katerih so kasneje nastali kanati Buhare, Hiva in Kokand, kulturna središča pa so bila mesta, kot so Samarkand, Buhara, Hiva in Fergana. V 19. stoletju je območje postopno prišlo pod nadzor Ruskega imperija, v sovjetskem obdobju pa je bila izvedena nacionalno-teritorialna delitev, v okviru katere je nastala Uzbeška SSR. Po letu 1991 je Uzbekistan postal samostojna država, uzbeška identiteta pa je ostala prepoznavna tudi v sosednjih državah in diaspori.

Naseljenost in demografija

Uzbeki so številčno najmočnejši v Uzbekistanu, kjer predstavljajo veliko večino prebivalstva in živijo tako v mestih kot na podeželju, z visokimi gostotami v dolini Fergane, okoli Taškenta, Samarkanda in Buhare. Značilne in zgodovinsko uveljavljene skupnosti najdemo na severu in severozahodu Afganistanu, na zahodu in severu Tadžikistanu, v južnem Kazahstanu, v severni in zahodni Kirgiziji, v oazah in mestih Turkmenistanu, pa tudi v večjih mestih Rusiji in v nekaterih regijah Kitajskem. Skupno jih je po svetu več kot trideset milijonov. V zadnjih desetletjih so se številni zaradi dela in študija začasno ali trajno preselili v sosednje države ter v druge dele sveta, kjer tvorijo žive skupnosti in ohranjajo jezik ter običaje.

Vera in družba

Večina Uzbekov pripada sunitskemu islamu hanafitske pravne šole. Pomemben vpliv imata sufijska tradicija in lokalni verski učitelji, še posebej v mestih z dolgo duhovno zgodovino. V 20. stoletju so pospešena urbanizacija, izobraževanje in sekularne politike spremenile družbeno življenje, danes pa je verska praksa raznolika in pretežno zmerna. Družabno življenje je tesno povezano z družino in sosesko; gostoljubje, spoštovanje starejših in skupnostna pomoč so visoko cenjene vrednote. Med pomembnejšimi prazniki izstopa spomladanski Navruz, pomembni so tudi obredi prehoda, kot so poroka in fantovska slovesnost ob obrezovanju (sunnat to‘y).

Kultura in tradicije

Uzbeška kultura prepleta nomadske in mestne tradicije Srednje Azije. Prepoznavna je kulinarika z jedmi, kot so palov (pilav), samsa (polnjeno pecivo iz tandorja), šurpa (juha), različne vrste non (ploščati kruh) in močna čajna kultura. V glasbi je klasični slog šashmaqom uveljavljen v mestih, priljubljeni pa so tudi ljudski instrumenti, denimo doira, dutar in tanbur. Tradicionalni plesi, med njimi živahna lazgi iz Horezma, poudarjajo izraznost in virtuoznost gibov. Bogata je rokodelska dediščina: svilenine in ikat tkanine (atlas, adras), suzani vezenine, keramika (npr. iz Rishtona), rezbarstvo in kovinarstvo. Arhitektura zgodovinskih mest, kot sta Samarkand in Buhara, z mošejami, medresami in mavzoleji, priča o dolgoživi umetnostni in znanstveni tradiciji regije. Med tradicionalnimi oblačili izstopajo barviti plašči čapan in okrašene kape doppa.

Sodobnost in jezikovna raba

V večjezičnem okolju Srednje Azije so Uzbeki pogosto dvo- ali večjezični: poleg uzbeščine se v kontaktu z večinskimi skupnostmi uporabljajo tadžiščina, ruščina in druge regionalne govorice. V izobraževanju, medijih in javnem življenju v Uzbekistanu je v ospredju standardna uzbeščina, medtem ko skupnosti zunaj Uzbekistana svoje jezikovne in kulturne posebnosti prilagajajo lokalnim kontekstom ter jih hkrati ohranjajo prek družinskih in skupnostnih mrež.

Išči po črki