Tannhäuser opera Richarda Wagnerja zgodovina in pomen

Ko je Wagner v Parizu dokončal Bludnega Holandca, je začel razmišljati o pisanju nove opere. Prijatelj mu je za temo predlagal Tannhäuserja. Wagnerju zgodba ni bila všeč. Vendar je v Nemčiji zbral gradivo o Tannhäuserju, ki so ga napisali Tieck, Heine in drugi. Na počitnicah na Češkem si je premislil. Začel je pripravljati osnutek za Tannhäuserja. Po vrnitvi domov v Dresden se je poglobil v zgodbo. Opero je dokončal oktobra 1845. Tega meseca je dirigiral prvo izvedbo v Kraljevi operni hiši.

Njegova Venera je rekla: "Ti si genij, vendar pišeš tako ekscentrične stvari, da jih je nemogoče peti." Njegov Tannhäuser je bil popolnoma zmeden. Občinstvo je bilo zmedeno. Sprejem je bil mlačen. Wagner je takoj začel s popravki. Druga predstava je bila skoraj prazna. Leta 1859 je Wagner ponudil Tannhäuserja pariški operi. Želeli so jo peti v francoščini. V drugem dejanju so želeli tudi balet. Tako je imel Jockey Club dovolj časa, da je končal večerjo in prišel v opero pravočasno, da bi si ogledal plesalce. Wagner ni hotel prestaviti baleta iz prvega v drugo dejanje. Sledile so pritožbe. Člani Jockey Cluba so prekinili predstavo, kadar koli je bilo to mogoče. Bila je katastrofa.

Opera je s francoskih odrov izginila za 34 let. Nekaj let po incidentu v Jockey Clubu je Wagner začel popravljati pariško različico. Izdelal je prefinjeno zvočno različico, ki je bila boljša od prvega osnutka. Čeprav je v operi več scenografij, je opera bližje Wagnerjevi viziji popolne neodvisnosti od teh scenografij. Tannhäuser je na pragu leitmotiva in zmanjševanja zvočne moči orkestra v korist pojoče besede.

• Tannhäuser, vitez in Minnesinger - tenor
• Venera - sopran
• Elizabeta, deželnoknežja nečakinja - sopran
• Hermann, deželni glavar Turingije - bas
• Wolfram von Eschenbach, vitez in minnesinger - bariton
• Walther von der Vogelweide, vitez in minnesinger - tenor
• Biterolf, vitez in pevec - bas
• Heinrich der Schreiber, vitez in minnesinger - tenor
• Reinmar von Zweter, vitez in minnesinger - bas
• Mladi pastir - sopran
• Štiri žlahtne strani - tribune

Zgodba govori o boju med sveto in profano ljubeznijo ter o odrešitvi z ljubeznijo. Zgodba temelji na zgodovinskem liku Tannhäuserja, o katerem je znano zelo malo, razen mitov o njem. Prav tako gre za mit o Veneri, obravnava pa tudi srednjeveškega minnesingerja (minstrel). Polovica opere se odvija v zgodovinskem okolju, polovica pa v mitološkem Venusbergu.

1. dejanje. S prihodom krščanstva so se stari bogovi in boginje antičnega sveta razpršili. Venera je živela na Venusbergu v Nemčiji. Z njo si krajša čas Tannhäuser, godec. Naveličal se je svojega popustljivega in izčrpanega življenja. Hrepenel je po vrnitvi v zgornji svet. Venera ga izpusti, vendar mu napoveduje, da se bo nekoč vrnil k njej. Mišel se znajde v dolini Wartburg, kjer živi njegova nekdanja ljubezen Elizabeta. Med molitvijo ga odkrijejo deželni glavar in njegovi vitezi. Ti ga sprejmejo. Z njimi se vrne na grad.

2. dejanje. Elizabeta veselo vstopi v grajsko Dvorano pesmi. Navdušena je, da se je Tannhäuser vrnil. Z njim obnovi svoje ljubezenske zaobljube. Wolfram, Tannhäuserjev prijatelj, jo žalostno opazuje. Tudi on ljubi Elizabeto. Landgrafe razpiše tekmovanje za pesmi. Gostje napolnijo dvorano. Pevci morajo peti o pravi naravi ljubezni. Medtem ko drugi pojejo o čedni in čisti ljubezni, Tannhäuser poje o profani ljubezni. Gostje so šokirani. Elizabeta brani Tannhäuserja. Landgrafe naroči Tannhäuserju, naj gre v Rim in papeža prosi za odpuščanje. Pevec se pridruži skupini romarjev in odide.

3. dejanje. Minilo je več mesecev. Tannhäuser se ni vrnil z romarji. Elizabeta ima zlomljeno srce. Wolfram poje večernici. Wolfram najde Tannhäuserja na poti do gradu. Papež mu ni odpustil, ker je bil z Venero. Tannhäuser obupa. Venera se prikaže v viziji in Tannhäuserju naroči, naj se vrne k svojemu staremu življenju. Wolfram zašepeta ime Elizabete. Vizija izgine. Pojavi se sprevod, ki nosi mrtvo Elizabeto. Tannhäuser se vrže nad njeno truplo in umre. Pojavijo se romarji, ki oznanjajo čudež. Papeževa lesena palica je zacvetela. Tannhäuserju je bilo odpuščeno.

Kritiki so Wagnerju očitali zgodovinske netočnosti. Prvič, pravi Tannhauser je bil v času domnevnega pesniškega tekmovanja le deček. Drugič, na Wagnerjevo Elizabeto so gledali s prezirom: Wagner je lik ustvaril kot združitev več zgodovinskih žensk.

Izvirnik so skoraj takoj okrnili, ker pevci niso bili sposobni razumeti in tako odigrati svojih vlog. Preludij k 3. dejanju je bil s 155 taktov skrajšan na 92. V prvotnem zaključnem prizoru se na odru nista pojavili niti Elizabeta niti Venera. Občinstvo je bilo zmedeno.

Prvotni zaključni prizor je bil ohranjen do 13. predstave leta 1847. Wagner je nato preoblikoval zadnje strani, tako da je bila na odru vidna Venera. Vendar se Venera ni pojavila. Ta novi konec je vznemiril občinstvo, saj je bilo navajeno na starejšo različico. Wagner je ukinil tudi zbor romarjev, kar je še bolj razburilo občinstvo. Nastala je še ena različica, v kateri je bil zbor ponovno vključen.

Prva predstava zunaj Dresdna je bila v Weimarju. Ta uprizoritev je majhnim gledališčem pokazala, da lahko uprizarjajo opero. Druge uprizoritve so bile izvedene v Schwerinu, Breslauu, Pragi, Wiesbadnu in drugih manjših gledališčih. Leta 1859 je bila opera na sporedu v New Yorku. Leta 1876 je bila na sporedu v Londonu (v italijanščini). Johann Strauss je odlomke izvedel leta 1853 na Dunaju. Prva avstrijska uprizoritev je bila leta 1854 v Gradcu. Na Dunaju so opero uprizorili leta 1857. Leta 1875 je bila opera izvedena v dunajski dvorni operi. Leta 1860 je pariška opera želela delo v revidirani različici v francoščini. Wagner je za Pariz naredil obsežne popravke.

• Tannhäuserjeva pesem v čast Veneri
• Zbor romarjev
• Wolframova prošnja Tannhäuserju, naj se vrne k Minnesingerjem
• Vstop gostov
• Wolframova pesem Večernici