Theremin: zgodovina, delovanje in uporaba prvega elektronskega inštrumenta

Theremin [ˈθɛɹəmɪn] (tudi thereminvox ali aetherphone) je eden prvih popolnoma elektronskih glasbil. Izumil ga je ruski izumitelj Léon Theremin oktobra 1920 po izbruhu ruske državljanske vojne. Njegova iznajdba je bila posledica iskanja načinov za zaznavanje gibanja. To je bil prvi glasbeni instrument, na katerega je bilo mogoče igrati brez dotika. Kontrolni del ima dve kovinski anteni za zaznavanje položaja igralčevih rok. Ena roka upravlja višino zvoka. Druga roka upravlja glasnost. Igralec igra na theremin tako, da premika roke okoli dveh kovinskih anten. Električni signali iz theremina se okrepijo in pošljejo v zvočnik.

Zvok theremina je povezan z "tujimi", nadrealističnimi in srhljivimi zvoki portamento, glissando, tremolo in vibrato. Uporabljen je bil v filmskih soundtrakih, kot so Spellbound, The Lost Weekend, Ed Wood, Mars Attacks! in The Day the Earth Stood Still. Theremin je bil ključna značilnost radijske delavnice BBC Radiophonic Workshop, ki je ustvarjala tematsko glasbo za več programov BBCtv. Theremini se uporabljajo tudi v umetniški glasbi (zlasti avantgardi in "novi glasbi" 20. stoletja) ter v popularnih glasbenih zvrsteh, kot sta rock in pop. Rus DmitrijŠostakovič je bil med prvimi, ki je v orkestrske skladbe vključil dele za theremin, med drugim ga je uporabil v glasbi za film Odna iz leta 1931.

Zgodovina in razvoj

Theremin je nastal iz eksperimentov z brezžičnimi in detekcijskimi napravami, ki so jih v začetku 20. stoletja uporabljali za merjenje gibanja in detekcijo prisotnosti. Po predstavitvi leta 1920 je izum hitro pridobil zanimanje tako znanstvenikov kot glasbenikov. V 20. in 30. letih prejšnjega stoletja so nastajale različice z vakuumskimi cevkami; kasneje so instrument preoblikovali z uporabo tranzistorjev, elektronskih oscilatorjev in v 60., 70. ter 80. letih tudi z integriranimi vezji.

Kako theremin deluje

Osnovni princip delovanja theremina temelji na heterodinskem načinu: instrument vsebuje dva ali več visokofrekvenčnih oscilatorjev. Pri upravljanju višine zvoka se običajno uporablja sistem dveh oscilatorjev, kjer je eden stabilen (referenčni), drugi pa se z variacijo kapacitivnosti (položaj roke) spreminja v frekvenci. Pride do superpozicije (srkanja) teh dveh signalov in posledično do nizkofrekvenčnega "udarca" (beat frequency), ki ga čutimo kot zvočno frekvenco (tono).

Glasnost je pogosto upravljena z ločenim oscilatorskim ali detekcijskim vezjem in z zemeljskim ali električnim poljem okoli druge antene. Ko igralec približa roko tej anteni, se spreminja kapaciteta in s tem nivo izhodnega signala, kar vpliva na jakost zvoka. Električna shema vključuje ojačevalnike, filtre in končno stopnjo, ki napaja zvočnik. V modernih različicah so lahko prisotni tudi digitalni pretvorniki (A/D in D/A), MIDI izhodi in dodatni učinki (reverberacija, delay, modulacije).

Igranje in tehnike

Igranje na theremin zahteva dober senzibilen nadzor prostora in ušesa, saj ni oz. je zelo omejena fizična opora za roke. Klasična tehnika vključuje precizno držo prstov in posebej učno metodo, ki jo je popularizirala virtuozinja Clara Rockmore. Nekatere ključne tehnike:

• Merjenje razdalje: igralci uporabljajo razdalje in reference (prste, zapestje) za natančnejše pozicioniranje glede na antene.
• Vibrato in portamento: naravni elementi theremin zvoka, doseženi z zelo majhnimi gibi rok ali prstov.
• Taktična stabilnost: izurjeni izvajalci ohranjajo stabilnost in nadzor nad dihanjem ter rameni, da zmanjšajo neželene premike.

Značilnosti zvoka in uporaba

Zvok theremina je pogosto opisan kot eteričen, človeški ali kot glasovni zapis brez besedila. Zaradi zmožnosti portamenta in brezšivne spremembe višine je zelo uporaben v filmski atmosferični glasbi in eksperimentalnih delih. V popularni kulturi je theremin postal simbol znanstvene fantastike in tujih oziroma nenavadnih pojavov.

Theremin se uporablja v različnih žanrih: klasična in sodobna koncertna glasba, avantgarda, filmska glasba, rock in pop (kjer ga včasih uporabljajo kot efektni ali solistični instrument). S prihodom elektronske glasbe in MIDI tehnologije so se pojavile tudi sodobne različice, ki omogočajo povezavo z računalniki in sintetizatorji.

Znani izvajalci in sodobne različice

Med najbolj znanimi zgodnjimi izvajalci so Clara Rockmore (virtualka klasičnega stila igranja) in sam izumitelj Léon Theremin, ki je instrument tudi demonstriral. Sodoben val izvajalcev vključuje imena, ki so popularizirala instrument v različnih žanrih, pa tudi proizvajalce kot je Moog, ki je s serijo Etherwave naredil theremin dostopnejši širši javnosti. Poleg fizičnih instrumentov obstajajo tudi programske emulacije in midi-krmilniki, ki posnemajo thereminove površine igranja.

Vzdrževanje in učenje

Tradicionalni analogne izvedbe so občutljive na elektromagnetne motnje in zahtevajo umerjanje oscilatorjev ter skrb za elektronske komponente. Pri kupovanju ali izdelavi theremina je smiselno upoštevati kakovost anten, stabilnost oscilatorjev in možnosti servisa. Za učenje so na voljo video vodiči, delavnice in učbeniki, prav tako pa obstajajo učitelji, specializirani za tehniko theremina.

Kje slišati theremin

• Filmske glasbe iz 20. stoletja in dalje (prikazano tudi v prejšnjem odstavku).
• Koncertne dvorane z deli sodobnih skladateljev, ki vključujejo theremin.
• Festivalih eksperimentalne in elektronske glasbe ter specializiranih prireditvah za vintage elektroniko.

Theremin ostaja edinstven in vizualno zanimiv instrument: igra brez dotika združuje tehnično preprostost z visoko zahtevnostjo interpretacije. Zaradi svoje zgodovine, zvoka in prepoznavne vloge v kulturi še naprej privlači glasbenike, raziskovalce in navdušence nad elektroniko.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je theremin?

V: Kako theremin proizvaja zvok?

V: Katera vrsta glasbe je povezana s thereminom?

V: Kdo je bil eden prvih glasbenikov, ki je v orkestrske skladbe vključil dele za theremin?

V: Kdaj je bil izumljen theremin?

V: Kako je prišlo do njegovega izuma?

Išči po črki