Puč v pivnici je bil neuspeli državni udar v Münchnu v Nemčiji med 8. novembrom zvečer in 9. novembrom 1923 zjutraj. Nacistična stranka pod vodstvom Adolfa Hitlerja je poskušala prevzeti vlado na Bavarskem, deželi v Nemčiji. To so začeli poskušati tako, da so v pivnici (velika stavba, v kateri se ljudje zbirajo ob pitju piva in včasih poslušajo politične govore) za talce vzeli več sto ljudi. Več nacistov je umrlo, ko so se v drugem delu Münchna spopadli s policisti, Hitler pa je nato za osem mesecev pristal v zaporu.
Predzgodba in vzroki
Puč je bil proizvod politične in gospodarske krize v Nemčiji po prvi svetovni vojni: visoka inflacija, socialni nemiri in šibka centralna vlada so ustvarili teren za radikalne skupine. Bavarska, zlasti München, je bila tedaj močno konservativna in nasprotovala centralni vladi v Berlinu. Hitler in vodilni člani njegovih gibanij so skušali izkoristiti nezadovoljstvo in načrtovali hitri udar, navdihnjeni z uspehom Mussolinijevega marša na Rim.
Potek puča
8. novembra 1923 je Hitler z oboroženimi privrženci vdrlel v veliko pivnico Bürgerbräukeller v Münchnu, kjer je potekalo zborovanje, in za nekaj ur zadržal pomembne bavarske voditelje, med njimi guvernerja bavarske vlade in vojaške oblasti (Gustav von Kahr, general Hans Ritter von Seisser in general Otto von Lossow). Hitler je skušal prisiliti podporo za svoj načrt prevzema oblasti v celotni Nemčiji. Naslednje jutro pa so ti voditelji zavrnili sodelovanje in odstopili od pritrdilnih izjav. Hitler je nato poskušal nadaljevati z organiziranim maršem po Münchnu v upanju, da bodo vojaške enote in javnost stali za njim. Med poskusom aretacije in spopadom na ulicah, pri Feldherrnhalle in drugih krajih, je prišlo do streljanja. V spopadih je bilo ubitih več udeležencev — vključno z nizom nacistov in policistov — in puč se je hitro razpadel. Skupaj so pogosto navajali okoli 16 ubitih članov puča in štiri policiste; natančne številke se spreminjajo glede na vire.
Glavne osebnosti
Poleg Hitlerja so bili v dogodku pomembni tudi Erich Ludendorff, znani general iz prve svetovne vojne, ki se je pridružil Hitlerju, ter člani stranke, kot so Ernst Röhm, Hermann Göring in Rudolf Hess. Ludendorff je bil kasneje oproščen, medtem ko je Hitler obtožen zaradi državnega izdajstva.
Sojenje, kazen in obdobje v zaporu
Po neuspelem puču so oblastni organi aretirali več vodilnih članov. Hitler je bil aretiran in sojen v začetku leta 1924 zaradi visokega izdaje. Sojenje je postalo platforma za Hitlerjev propagandni nastop, s katerim je pridobil javno pozornost in simpatije nekaterih narodnih elementov. Obsojen je bil na pet let zapora, vendar je v resnici prestal približno osem do deset mesecev v zaporu v gradcu Landsberg, od koder je bil predčasno izpuščen. V zaporu je Hitler začel pisati ali vsaj načrtovati delo, ki je pozneje izšlo kot Mein Kampf; dela mu je pomagalo zapisovati Rudolff Hess. Sodišče in kazenski sistem sta v mnogih primerih kazala razumevanje ali popuščanje do desničarskih preravnovesij, kar je Hitlerju omogočilo relativno blago kazen.
Posledice in zgodovinski pomen
Neuspeh puča je imel takojšnje in dolgoročne posledice. Takoj je sledila prepoved delovanja nekaterih skrajnih organizacij in aretacije, vendar je stranka kasneje (okrog 1925) obnovila delovanje in spremenila strategijo: namesto neposrednega nasilnega prevzema oblasti se je Hitler osredotočil na legalno pridobivanje oblasti preko volitev, propagande in prestrukturiranja stranke. Puč je postal simbolično pomemben dogodek v nacistični mitologiji — kasneje so ga nacisti slavili in uporabili kot spomin na svoje "mučeništvo". Dogodek je pokazal tudi šibkost Weimarske republike in konservativnih institucij, ki so kasneje delno prispevale k vzponu totalitarne oblasti v Nemčiji.
Kratek povzetek
Puč v Münchnu leta 1923 je bil neuspešen poskus državnega udara, ki je Hitlerju sicer povzročil zapor, vendar mu tudi dal glasovno platformo in čas za preoblikovanje svojo strategijo. Čeprav ni uspel takoj zrušiti vlade, je bil dogodek ključna stopnica v vzponu nacizma v Nemčiji v naslednjem desetletju.
