Trusty sistem (zapor)

Opis

Državni zapor Mississippi je bil zgrajen leta 1901. Prvotno se je imenoval Parchman Farm. Zakonodaja Misisipija je določala, da se mora zapor plačati sam - in prinašati dobiček državi. Z drugimi besedami, zapor je moral sam plačevati vse, kar je potreboval, državi pa prinašati dobiček.

To je pomenilo, da je bil Parchman kot podjetje za zvezno državo Mississippi. Bilo je kot podjetje, ki je uporabljalo suženjsko delo - država je zaslužila, ne da bi ji bilo treba kar koli plačati, vključno s plačami delavcev. V enem letu je Parchman državi Mississippi zaslužil 180 000 dolarjev - brez upoštevanja stroškov, ki jih je moral porabiti zase. Guverner države Mississippi James K. Vardaman je celo dejal, da je bil zapor voden "kot učinkovita plantaža sužnjev". To je škodovalo drugim lokalnim podjetjem, ki so morala plačevati svoje delavce in druge stroške.

Upravnik zapora je imel popoln nadzor nad zaporom. Nihče zunaj zapora ni nikoli prišel pogledat, kaj se dogaja. Zato nihče zunaj zapora ni vedel, kakšen je Parchman v resnici. Na primer, leta 1911 je New York Times napisal članek, v katerem je čestital zaporskemu sistemu Mississippi, ker je ugotovil, kako obdržati ljudi v zaporu in hkrati zaslužiti denar. Ker v zapor Parchman nikoli ni prišel noben človek od zunaj, so se razmere in zlorabe v njem od odprtja leta 1903 do primera Gates proti Collierju zelo malo spremenile.

Zapor je imel približno 16.000 akrov (65 km²) dobrih kmetijskih površin. Zaporniki so gojili denarne pridelke (pridelke, ki so jih lahko uslužbenci zapora prodali in tako zaslužili), kot je bombaž. Vzrejali so tudi živino.

Zaupniki nadzorujejo zapor

Leta 1973 je bilo v Parchmanu približno 1900 zapornikov. Dve tretjini je bilo temnopoltih. Črni in beli zaporniki so bili ločeni. Vendar je zakon v Mississippiju določal, da lahko zapor zaposli največ 150 uslužbencev, tako da zapor ne bi preveč stal. To je pomenilo, da je bilo na vsakega zaposlenega približno 13 zapornikov. Preprosto ni bilo dovolj osebja, da bi lahko varovalo zapornike, poskrbelo za vsakodnevno delo v zaporu, skrbelo za kmetijo in opravljalo vse drugo, kar je bilo potrebno.

Ker je bilo zaposlenih tako malo, so zaporniki opravljali vsa dela na kmetiji. Ker je bilo tako malo paznikov, so zaporniki večinoma nadzorovali in kaznovali druge zapornike. Skrbniki so opravljali tudi večino papirnega dela, pisarniškega dela in čiščenja. V bistvu so zaupniki vodili zaporniški sistem.

Zloraba zapornikov

V sistemu zaupnikov so imeli nekateri zaupniki več moči kot drugi. Najmočnejši so bili "zaupni strelci". Ti so smeli nositi puške in streljati na zapornike, ki so delali napake, ali v njihovo bližino. Včasih so jih s streli zadeli. Bičali so zapornike, ki v enem dnevu niso pobrali dovolj bombaža. Bili so odgovorni za barake, polja in kmetije zapornikov. Lahko so izrekali kazni, lahko pa so tudi predlagali več kazni na "posebnem območju za kaznovanje".

Zelo malo ljudi je nadzorovalo, kaj so počeli zanesljivi strelci. Na primer, taborišča črnskih zapornikov na kmetiji je nadzoroval en bel seržant. Pod njegovim vodstvom so črnski strelci, ki so prestajali kazni zaradi umorov, nosili puške in zagotavljali disciplino.

Zaporniško delo na kmetiji Parchman po sistemu Trusty. Vsakogar, ki je prestopil mejo, je lahko ustrelil "strelec trusta".

Konec sistema

Več let so potekali protesti zaradi Parchmanove zlorabe državljanskih pravic zapornikov. Nazadnje je odvetnik za državljanske pravice Roy Haber začel zbirati dokaze o zlorabah. Štirje zaporniki so s Haberjem kot odvetnikom vložili tožbo na zveznem sodišču, v kateri so trdili, da so razmere v zaporu krute in nenavadne. Trdili so, da so zaporniški zaupniki kaznovali in mučili zapornike na načine, ki so bili namerno boleči in ponižujoči.

Okrožno sodišče Združenih držav Amerike in nato močnejše pritožbeno sodišče petega okrožja sta se odločno strinjali z zaporniki. Obe sodišči sta odločili, da je Parchman kršil ustavne pravice zapornikov. Obe sodišči sta ugotovili, da so bili zaporniki v skrbništvu deležni vseh vrst krutih in nenavadnih kazni, med drugim:

• Pretepi
• streljanje na zapornike ali okoli njih, včasih jih zadene.
• Odvzem oblačil zapornikom
• vklapljanje ventilatorjev na zapornike, ko so bili goli in mokri.
• zapornikom ne daje hrane, ležišč ali higienskih pripomočkov.
• priklenitev zapornikov na ograje ali rešetke
• Uporaba gnjavil za zapornike.
• siljenje zapornikov v dolgotrajno stojo
• postavljanje zapornikov v stresne položaje (položaje, ki so boleči).

Pritožbeno sodišče petega okrožja je Parchmanu odredilo takojšnjo ukinitev programa zaupanja, rasne segregacije v zaporu in vseh drugih krutih, nenavadnih in protiustavnih praks.

Po odločitvi sodišča so morale tudi druge države, ki so uporabljale sistem Trusty, prenehati z njegovo uporabo. Med temi državami so bile Arkansas, Alabama, Louisiana in Teksas. Vendar so nekatere zvezne države, kot je Teksas, še naprej uporabljale sisteme trusty (preimenovane v "building tenders") do osemdesetih let 20. stoletja, ko je zvezni sodnik William Wayne Justice v zadevi Ruiz proti Estelle, 503 F. Supp. 1265 (S.D. Tex. 1980), Teksasu odredil, naj preneha uporabljati ta sistem.

Običajno zaporniško taborišče, preden je sodišče v 70. letih prejšnjega stoletja zapor prisililo v gradnjo novega.

Sorodne strani

• Gates proti Collierju