Sistem trusty je bil način organizacije nadzora zapornikov, ki so ga v 20. stoletju uporabljali zlasti v južnih državah ZDA, najbolj znan primer pa je bil v državni kaznilnici Mississippi (znani kot Parchman Farm). V tem sistemu so nekateri zaporniki — imenovani zaupniki ali "trusties" — dobili uradna pooblastila in večjo avtoriteto nad drugimi zaporniki: nadzirali so delo, vzdrževali red in pogosto izvajali disciplinske ukrepe.

Sistem je bil za vodstvo zaporov privlačen, ker so z njim prihranili stroške; vodstvo ni bilo primorano plačevati več civilnih (nezaporniških) stražarjev. Hkrati pa je to razmerje moči ustvarilo pogoje za zlorabe: zaupniki so pogosto nadzorovali druge zapornike s fizično zlorabo, mučenjem, strahom in poniževanjem.

  • Zaupniki so bili pogosto pooblaščeni za fizično kaznovanje in prisilno delo.
  • V praksi je sistem dopuščal, da so posamezniki brez strokovne usposobljenosti izvajali disciplinske ukrepe brez nadzora.
  • V številnih primerih je bil sistem prepleten z rasno segregacijo in neenakimi praksami glede na barvo kože zapornikov.

Leta 1974 je zvezno sodišče v zadevi, ki je razkrila te grozljive razmere, razsodilo, da je takšen sistem — in celotne prakse v omenjenem zaporu — v nasprotju z ustavo Združenih držav Amerike, ker predstavljajo okrutne in nenavadne kazni ter kršijo ustavne pravice zapornikov. Sodišče je v tej sodbi odredilo ukinitev sistema trusty in uvedbo zveznega nadzora ter reform za odpravo prisilnega, nasilnega in rasno ločenega ravnanja. (Ta odločitev je bila prelomna pri priznavanju obveznosti zaporov, da zagotavljajo temeljne človekove pravice in varnost zapornikov.)

Posledice sodbe so bile večplastne:

  • ukinitev formalnega sistema zaupanikov v prizadetih zaporih;
  • uvajanje večje vloge profesionalnih zaporniških uslužbencev in nadzora nad postopki kaznovanja;
  • odprava nekaterih najbolj nasilnih praks (tako fizičnih kaznovanj kot rasne segregacije) ter uvedba sodnih in zveznih mehanizmov za spremljanje razmer v zaporih;
  • sodna precedenca, ki je spodbudila nadaljnje reforme sistema kazenskega prava in poglobljeno razpravo o človekovih pravicah v zaporih.

Čeprav je sodba iz leta 1974 ustavila uradne trusty prakse in prispevala k izboljšavam, so v praksi ostale izzivi — zlorabe, preobremenjenost zaporov in pomanjkanje stalnega osebja — ki zahtevajo nadaljnje reforme in stalno pozornost javnosti ter pravnih institucij. Sistem trusty tako ostaja pomemben primer, zakaj moralni in pravni standardi za obravnavo zapornikov sodijo med temeljne zahteve sodne države in spoštovanja človekovih pravic.