Variskanska (hercinijska) orogeneza: nastanek gora, vzroki in primeri

Variskanska (hercinijska) orogeneza: nastanek gora zaradi trka celin, vzroki, ključni primeri (Apalači, Centralni masiv, Pireneji) ter njen dolgoročni vpliv na geologijo.

Variskanska orogeneza (hercinijska orogeneza) je starodavni dogodek v poznem paleozoiku, ki je povzročil nastanek gora. Povzročil ga je trk celin med Evrameriko (Laurusijo) in Gondvano, pri čemer je nastal superkontinent Pangeja.

Pojasnjuje številne starejše značilnosti današnjega sveta. Primera sta Apalači v Severni Ameriki in Centralni masiv v Franciji. Drugi primeri so Pireneji, Sardinija, Renski masiv in Antiatlanti v Maroku. Na vzhodu so Variskani povzročili Ural, Pamir, gorovje Tian Šan.

Ta geološka gradnja gora je potekala predvsem v devonskem in karbonskem obdobju. Takrat je bila Pangeja že bolj ali manj dokončana. V triasnem obdobju mezozoika je bilo kopno med Sibirijo nad severnim polom in Antarktiko nad južnim polom. Kasneje v mezozoiku se je z odprtjem Atlantika Pangea razdelila. Različni deli ogromnih gorskih pasov so se na sodobni zemeljski obli znašli zelo narazen.

Višje gorske verige na današnji Zemlji so rezultat poznejše epizode gradnje gora, znane kot alpska orogeneza.

Kaj je Variskanska orogeneza in zakaj je pomembna

Variskanska orogeneza je bila ena glavnih faz združevanja kopnega v času nastajanja superkontinenta Pangeja. Nastala je, ko so se zapirali oceani (najpomembnejši med njimi je bil Rheic) in so se velike tektonske plošče ter manjše mikrokontinente zaletele ter združile. Posledica so bile velike deformacije skorje: gubanja, prelomne strukture, visoko stopnjo metamorfizma in intenzivne magmatske intruzije (graniti). Ostanki teh procesov so danes vidni kot stari gorski masivi in fragmenti gorskih verig raztreseni po različnih celinah.

Časovni okvir

• Začetek: pozni devon (~380–360 milijonov let).
• Vrhunec: v karbonskem obdobju (~360–300 milijonov let).
• Potek: dogajanje se je nadaljevalo v permu in postopno utihnilo s koncem permskega obdobja; pozneje so bile strukture preoblikovane z drugimi orogenozami.

Glavni geodinamični procesi

Mehanizem gradnje gora vključuje:

• zapiranje oceana (subdukcija) in trk med Laurusijo (Evramerika) ter fragmenti Gondvane;
• akrecija mikrokontinentov in ofiolitnih pasov (nabrani koščki oceanskega in kontinentnega materiala);
• silna plastifikacija skorje z nastankom zlož in prevlek (nappes), intenzivnim tektonskim stiskanjem in metamorfizmom;
• magmatizem in vdor granitov, ki so danes pogosto osrednji del variskanskih masivov;
• po zaključku glavnine tektonike so sledile erozija in dolgoročno sedenje ter kasnejša ponovna aktivacija med mlačnejšimi orogenetskimi fazami (npr. alpska reaktivacija).

Geografski razpon in primeri (ostanki Variskana)

Variskanski pas je bil razširjen čez velik del današnje Evrope, severne Afrike in delov Severne Amerike. Nekateri dobro znani ostanki ali sorodne strukture so:

• Apalači v Severni Ameriki (deli so usklajeni z alleghanskimi dogodki, sorodnimi procesu združevanja Pangeje);
• Centralni masiv (Massif Central) v Franciji in številni zahodnoevropski masivi kot Renski masiv, Armorikanski (Bretanja) in Iberski masiv;
• Pireneji in deli Pirenejskega območja, Sardinija ter nekateri deli Apeninov in Iberskega polotoka, kjer so vidne variskanske strukture;
• Anti-Atlas v Maroku in dele severnoafriških masivov;
• V centralnem delu Evrope so ostanki v Renski masiv, Harz in sorodni strukturah.

Opomba: nekatere gore, kot so Ural, so rezultat sorodnih procesov stika celin pri sestavljanju Pangeje (uralna aliogenija), medtem ko so Pamir in Tian Šan večinoma posledica kasnejših, predvsem mezo- in kenozojskih ter neotektonskih dogodkov (t. j. niso primarni produkt klasične variskanske orogeneze).

Po orogenezi: razpad Pangeje in kasnejše preoblikovanje

V mezozoiku se je Pangeja razcepila, ko se je začel odpirati Atlantik. Variskanski gorski pas je bil s tem razdeljen na številne kose, ki so se premaknili na zelo velike razdalje. Dolgoročna erozija je zmanjšala višine in oblikovala zaobljene masive (naprimer Massif Central, Rhenish massif), medtem ko so nekatere dele kasneje „povzdignile“ nove orogenetske faze, zlasti alpska orogeneza v terciarju, ki je močno preoblikovala alpske in okoliške regije.

Gospodarski pomem in geološki doprinos

• Variskanski pas je pomemben zaradi mineralizacij: nahajališča svinca, cinka, bakra, volframa, kobalta, niklja in relativno pogosto tudi žlahtnejših kovin v povezanih magmatskih in hidrotermalnih sistemih.
• V karbonskih basenih povezanih z variskanskim dogajanjem so se nalagale velike količine premoga, ki so imele velik pomen v industrijski zgodovini Evrope in Severne Amerike.
• Razumevanje variskanih procesov pomaga pri rekonstrukciji gibalnih smeri plasti, staranja skorje in zgodovine združevanja superkontinentov.

Zaključek

Variskanska (hercinijska) orogeneza je temeljni dogodek v geološki zgodovini Zemlje, ki je oblikoval številne stare gorske verige in masive, vplival na razporeditev usedlin in mineralnih surovin ter prispeval k oblikovanju superkontinenta Pangeja. Čeprav so najbolj značilne variskanske strukture danes močno erodirane in razdrobljene, so njihove sledi razvidne v geologiji mnogih delov Evrope, severne Afrike in Severne Amerike.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je variskanska orogeneza?

V: Kateri so primeri značilnosti, ki so nastale zaradi variskanske orogeneze?

V: Kdaj je prišlo do nastanka tega gorovja?

V: Kako se je Pangea pozneje razdelila?

V: Kaj se je zgodilo z vsemi temi velikimi gorskimi pasovi, ko so se ločili?

V: Ali je po tem dogodku sledila še ena epizoda gradnje gora?

Išči po črki