Program Voyager: NASA-ine misije Voyager 1 in 2 (izstreljeni 1977)
Odkrijte zgodbo misij Voyager 1 in 2 (1977): osupljivi podatki, pot izven Osončja, odkritja o Jupiterju, Saturnu in iskanju hipotetičnega Planeta X.
Program Voyager je program raziskovanja vesolja ameriške agencije NASA. Sestavljata ga par znanstvenih sond, Voyager 1 in Voyager 2, izstreljeni v letu 1977, da bi izkoristili ugodno planetarno poravnavo konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Sondi sta bili načrtovani za podrobno preučevanje zunanjega dela Sončevega sistema; čeprav je bila ena od glavnih nalog preučitev Jupitra in Saturna, je Voyager 2 nadaljeval tudi do Uranusa in Neptuna, s čimer je odprl vrata novim spoznanjem o plinskih velikanih. Sondi so izdelali v JPL, financirala pa ju je NASA.
Izstrelitev in potek misije
Voyager 2 je bil izstreljen 20. avgusta 1977, Voyager 1 pa 5. septembra 1977 — čeprav je bil izstreljen kasneje, je kapitaliziral hitrejšo trajektorijo in prispel prej do Saturnovega sistema. S pomočjo gravitacijskih manevrov (t. i. gravity assists) sta sondi obiskali Jupitra in Saturn; Voyager 2 je nadaljeval še do Urana in Neptuna. Po zaključku glavnih planetarnih preletov sta sondi nadaljevali pot v zunanji del Sončevega sistema in pozneje prešli skozi heliopavzo v medzvezdno okolje.
Ključni dosežki
- Odkrili so močno vulkansko dejavnost na Io, eno izmed Jupiterjevih lun.
- Podrobno so prikazali Saturnove obroče in razkrili kompleksno strukturo prstanov ter številne manjše lune.
- Preučevali so Titanovo gosto atmosfero in prispevali k razumevanju njegove sestave in pogojev.
- Voyager 2 je bil prva in do danes edina sonda, ki je neposredno obiskala Uran in Neptun, ter odkril nepričakovane značilnosti (npr. Neptunovo Veliko temno pego in sublimacijske gejzirje na Tritonu).
- Sledi meritev magnetnih polj, plazme, kozmičnih žarkov in valovanja v plazmi so bistveno razširile znanje o heliosferi in njeni meji z medzvezdnim prostorom.
- Njuna pot in meritve so tudi pomagale opredeliti območja, kjer se lahko išče morebitni hipotetični Planet X, s čimer so omejili možne lokacije takšnega telesa glede na gibanje in gravitacijske učinke sond.
Znanstvena oprema in tehnologija
Sondi nosita niz instrumentov za slikanje, spektroskopijo, merjenje magnetnih polj, plazmo- in delcev ter valov v plazmi. Med najpomembnejšimi so: kamere, infrardeči in ultravijolični spektrometri, magnetometer, sistem za merjenje plazme in hitrih delcev ter instrumenti za zaznavanje kozmičnih žarkov in radijskih valov. Vir energije so radioizotopski termoelektrični generatorji (RTG), ki proizvajajo električno energijo razpadom plutonija-238; z leti se proizvodnja električne moči zmanjšuje, zato so bili nekateri instrumenti postopoma izklopljeni, da se podaljša delovanje ključnih sistemov.
Zlati disk
Vsaka sonda nosi »Zlati disk« — fonografsko ploščo z zvoki in slikami Zemlje, pozdravnimi sporočili, glasbo in podatki o naši lokaciji v vesolju. Namen diska je kulturno-informacijski: če bi sondo našlo inteligentno bitje izven Zemlje, bi vsebina predstavljala kratek vpogled v življenje na našem planetu.
Sodobno stanje in pomen
Voyager 1 je prva človeška naprava, ki je prešla heliopavzo in vstopila v medzvezdno prostor (prekinitev pretoka sončnega vetra in prehod v medzvezdni plaz štejemo za ta mejnik; prehod je bil zabeležen leta 2012). Voyager 2 je heliopavzo prešel leta 2018. Oba še naprej pošiljata znanstvene podatke nazaj na Zemljo prek sistema Deep Space Network, čeprav s izredno nizkimi prenosnimi hitrostmi (sekund do več ur zakasnitve glede na razdaljo). Voyager 1 je (stanje 2024) najoddaljenejša umetna naprava, oddaljena prek približno 150 astronomskih enot od Sonca; Voyager 2 je nekoliko bliže, a tudi več deset milijard kilometrov oddaljena.
S funkcijo zgodovinskega in znanstvenega pogona imata sondi izreden pomen: omogočata neposredne meritve medzvezdnega okolja, premostita časovne in prostorske vrzeli v razumevanju Sončevega vpliva, in so pustile trajen kulturni pečat s Zlatim diskom. NASA pričakuje, da bosta sondi še nekaj let pošiljali uporabne podatke, dokler bo dovolj električne moči za napajanje komunikacijskih in znanstvenih instrumentov.
Trajektorije, po katerih je sonda Voyager obiskala zunanje planete in dosegla hitrost za pobeg iz našega osončja.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je program Voyager?
O: Program Voyager je program raziskovanja vesolja ameriške agencije NASA. Sestavlja ga par znanstvenih sond brez posadke, Voyager 1 in Voyager 2.
V: Kdaj sta bili sondi izstreljeni?
O: Sondi sta bili izstreljeni leta 1977, da bi izkoristili ugodno planetarno poravnavo konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
V: Kakšno je bilo njuno poslanstvo?
O: Čeprav sta bili sondi uradno namenjeni preučevanju le Jupitra in Saturna, sta lahko nadaljevali svoje poslanstvo v zunanjem sončnem sistemu. Od takrat sta nadaljevali in zapustili sonde v sončnem sistemu.
V: Kdo ju je zgradil in financiral?
O: Vesoljski plovili sta bili zgrajeni v JPL, financirala pa ju je NASA.
V: Katere podatke so zbrali o plinastih velikanih?
O: Obe misiji sta zbrali veliko količino podatkov o plinastih velikanih sončnega sistema, ki pred njuno izstrelitvijo še niso bili znani.
V: Kako so bili ti podatki uporabljeni za določitev omejitev obstoja planeta X?
O: Poti, ki sta jih opravili obe vesoljski ladji, so bile uporabljene za določitev omejitev obstoja Planeta X, planeta, za katerega nekateri menijo, da je od Sonca oddaljen bolj kot Pluton.
V: Kdaj sta obe sondi zapustili naše Osončje?
O: Leta 2013 je NASA objavila, da je Voyager 1 zapustil naše Osončje (heliosfero) 25. avgusta 2012, leta 2018 pa je NASA objavila, da je Voyager 2 dosegel heliopavzo 5. novembra istega leta.
Iskati